Spomladansko nabiranje divjih špargljev je zdaj zame postal že pravi ritual. Sicer moram priznati, da jih ne pričakujem več s takšnim veseljem kot pred leti, ko sem se po selitvi v Istro prvič spoznal s to grenkasto delikateso, zdaj mi postaja bolj pomemben sprehod v naravi kot pa polnost vrečke ob zaključku nabiralske akcije. Nabiram jih v goščavi povsem blizu mojega domovanja – lahko bi se usedel v avto in se odpeljal na kakšen bolj spodoben kraj, od koder moji sosedi vlečejo cele kilograme teh zelenih stebelc, a sem se odločil, da se ne bom predal pohlepu, zaradi katerega sem, kot sem vam opisal pred nekaj leti, že utrpel posledice. Zato se zadovoljim s to goščavo, ki pa je res zmeraj bolj zaraščena.
Pred časom so jo sicer povsem pokosili, pustili so le drevesa. To so morali opraviti s kakšnim precej močnim strojem, ki je uspel posekati lovorjeve grme, debelo trnje in ostalo podrast, ki se je tam bohotila, a zdaj ta stroj že kakšnih pet let ni našel poti tja noter in zato imam vsako leto več bližnjih srečanj s trnjem, ki mi cefra jakno in se mi zabada v kožo.
Enkrat na začetku letošnjega leta, moralo je biti v januarju, ali pa morda še konec prejšnjega leta, vsekakor pa še pred nabiralsko sezono, sem se odpravil na kratek sprehod do te špargljeve goščave, da bi si ogledal situacijo. Nasproti te goščave, tik čez cesto, ki vodi proti Umagu, se sicer nahaja prijeten gozdiček, ki razen špargljevih grmov praktično nima podrasti. Tudi tam torej rastejo šparglji, a bolj poredko kot v goščavi, pa še sosedje se zaradi lažje dostopnosti včasih podajo vanj. Goščava je torej tista, kjer se skriva tisti pravi špargljevski El dorado.
Najprej sem se sprehodil skozi ta gozdiček, ki se vzpenja v hribček, letnemu času primerno je bilo precej hladno in oblačno. Prišel sem na vrh, do prehoda za pešce, in se namenil čez, da pridem do roba goščave. Pogledal sem levo in desno in na moji desni, tam, kjer se začnejo hiše, opazil punčko, ki je stala ob nizkem zidu in mi mahala. Pomahal sem ji nazaj, ona pa mi je pokazala, da naj pristopim. Za trenutek sem se obotavljal, nato pa ubogal.
Punčka je bila obečena preprosto, v sprano trenerko, čez katero je verjetno letnemu času primerno morala imeti oblečeno jakno, ali pa bundo – tega se žal ne spomnim več. Na zidu je imela razprostrte nekakšne ploščate bele kamenčke različnih velikosti, ki so bili z nečim pobarvani. Vzorci so bili nadvse preprosti, kombnacija črt bele, modre in rdeče barve. Zraven kamnov je imela cene – najcenejši (in hkrati najmanjši) je stal evro, najdražji (in hkrati največji) je stal pet evrov. Povabila me je, naj kakšnega kupim.
Priznati moram, da sem se v tem trenutku znašel v moralni dilemi. Kamenčki očitno niso bili vredni cene, ki jo je punčka zahtevala. O kakršni koli umetnosti se tukaj ni dalo govoriti, kamen, na katerem so z nekakšno kredo narisane tri ravne črte v treh različnih barvah pač ni nekaj, kar bi bilo smiselno prodajati komur koli. Tiste školjke, ki jih otroci prodajajo sredi poletja, to še razumem. Verjetno v to vložijo nekaj truda, ko jih iščejo ob obali, ali pa jih celo z masko in plavutkami vlečejo z dna morja. Ti kamenčki pa … A punčka je izgledala precej osamljena, v tistem mrazu, s kamenčki na zidu, in mislim, da je prav to opažanje premagalo moje dvome in me pripravilo do tega, da sem kupil en kamenček, in sicer tistega za dva evra. Za skopuha nisem hotel obveljati, pet evrov pa se mi je vendarle zdelo odločno preveč glede na ponujeno robo.
Punčka se mi je zahvalila in mi dala kamenček. Prijel sem ga in ugotovil, da mi je kreda ostala na prstih. Vseeno sem se prisilil k nasmehu, dal kamenček v žep, jo pozdravil in stopil čez cesto.
Tam sem si še enkrat, tokrat bolj podrobno, ogledal moj nakup. O barvi zdaj ni bilo več sledu, verjetno se je prenesla na notranjo stran mojega žepa. V dlani sem tako držal čisto bel kamen, kakršnega bi lahko našel na vsaki plaži.
Priznati moram, da se me je polastila iritiranost. Dvignil sem pogled, se zazrl v goščavo, ugotovil, da je, pričakovano, še bistveno bolj zaraščena kot lani in moja iritiranost se je še nekoliko poglobila. Skomignil sem z rameni, se poskušal prepričati, da je življenje včasih pač takšno, in se odpravil domov. Proti punčki se nisem več ozrl.
A to ni bilo najino zadnje srečanje. Sezona špargljev se je letos pričela relativno zgodaj, saj je pozimi zapadlo precej dežja, konec februarja in v začetku marca pa je sonce pogumno kazalo svoje žarke, zato je bilo že sredi marca moč v kakšni uri do dveh nabrati konkretne količine tega zelenega zlata, ki ga restavracije v tem času odkupujejo po nekaj deset evrov za kilogram, na tržnici pa ceno osmih evrov doseže že dokaj uboren šopek. Na bogato bero me je, ko sem tisto marčevsko soboto od nje kupil čebulo, opozorila soseda, ki šparglje kljub svojim enaidevetdesetim letom vsako jutro na trgu prodaja turistom. No v bistvu tiste čebule nisem kupil, saj mi jo ta soseda vedno pokloni, a to je že druga zgodba. Tisto soboto sem, ko sem obrezal figovo drevo, ki je moralo zaradi precejšnje rasti v višino tekom lanskega leta tokrat utrpeti precejšnjo intervencijo, doma vzel plastično vrečko, kuhinjske škarje, zaklenil vrata, se usedel na kolo in se odpeljal proti cesti, ki vodi v Umag.
Moja rutina je vedno enaka: kolo parkiram spodaj ob vznožju hribčka in se najprej po prijetnem gozdičku ob goščavi vzpenjam proti vrhu v »cik-cak« vzorcu, da uspem pregledati kar največ tal. Nato se, ko pridem na vrh, odpravim čez cesto, v goščavo, in se tam, spet cik-cak, skozi trnje, visoko travo in ostale naravne ovire odpravim proti dnu.
Tokrat je bilo špargljev že v gozdičku precej, predvideval sem, da bo bera dobra. Nekje na polovici tega gozdička pa je moj pogled spet ujel punčko, ki mi je pred par meseci prodala tisti ničvreden kamen za dva evra. Z vrha hriba je tekla proti meni, se kakšnih dvajset metrov pred mano ustavila, me kak trenutek ali dva zamišljeno in hkratu predirno gledala, na koncu pa mi negotovo pomahala. Za trenutek sem pomišljal, preden sem ji vrnil pozdrav. Ona je nemudoma pritekla do mene.
»Kaj delaš?« me je vprašala.
Zdaj sem si jo bolje ogledal. Imela je goste črne lase in rjave pegice po licih. Izgledala je kot resen, zamišljen otrok. Oblečena je bila v sprano trenerko črne barve, na puloverju je imela risbo miki miške.
Razložil sem ji, da nabiram šparglje. Njen izraz je izdajal začudenje. Vprašal sem jo, če ve, kaj so to šparglji, in bil presenečen ob njenem odgovoru, da ne ve. Kako je to možno, ko pa živi v eni izmed hiš tik nad nahajališčem, me je preišinilo. Ona pa je molče, resno strmela vame. Vprašal sem jo, če želi, da ji pokažem, kako se nabirajo. Pokimala je. Našel sem zeleno stebeljce, ji ga pokazal, in jo opogumil, naj jih zdaj poskusi najti sama. Skupaj sva nekaj časa hodila po gozdičku, tu in tam ji je kakšnega tudi uspelo odkriti. Vprašal sem jo, če jih želi odrezati ona. Navdušeno je pokimala. Dal sem ji škarje in ji pokazal, kako se tej reči streže: ne smeš ga odrezati previsoko, še na užitnem delu, oziroma ne prenizko, če so večji, da jih še lahko pospraviš v vrečko.
Nekaj jih je odrezala in me vprašala, kako se jih jé. Razložil sem ji, da se jih na hitro popeče v ponvi in se jih zatem umeša v jajca. »Zelo preprosto,« sem pristavil. Nato me je vprašala, če imam punco.
»Ne,« sem rekel. »Pa ti, imaš fanta?« sem jo z nasmehom pobaral.
Na obrazu je naredila izraz, kot ga naredijo otroci, ko jih starši silijo z nepriljubljeno jedjo. »Neeee,« je odgovorila.
»Ne še,« sem ji odvrnil z nasmeškom. Ni mi odgovorila.
Hodila sva dalje, iskala šparglje in se vmes pomenkovala. Izvedel sem, da je stara osem let, da hodi v lokalno šolo in da obiskuje podaljšano bivanje s sinom od moje sosede, s katerim si občasno, ko mu je dolgčas, v parku za mojim domovanjem podajam nogometno žogo. (Včasih si streljava tudi na gol, a razmišljam, da bi to igro opustil, saj ga, če mu zabijem več golov kot on meni, to precej znervira). A najin lov za šparglji ni trajal dolgo, po kakšnih petih minutah skupnega druženja je punčko poklical ženski glas. Morda zato, ker se je dan nagibla k večeru, postajalo je še hladneje, punčka pa tokrat čez pulover ni imela oblečene jakne ali bunde.
»Počakaj,« sem ji rekel.
Segel sem z roko v vrečko in ji dal za debelo pest špargljev.
»Toliko?« me je začudeno vprašala.
Odgovoril sem ji, naj jih kar vzame, da jih bom danes našel še precej več.
Zadovoljno se je obrnila in stekla po hribu navzgor proti hišam, vršički zelenih stebelc, ki jih je stiskala v pesti, so ji bingljali sem in tja. Čez nekaj trenutkov je izginila med drevesi. Zavedel sem se, da sem jo pozabil vprašati, kako ji je ime.
Moje slutnje glede uspešnosti nabiralne akcije se uresničile. V goščavi sem našel še dosti več špargljev, toliko, da jih bom lahko razdal še starejšima sosedoma, ki se zaradi njune starosti ne moreta več prebijati skozi bodičevje. Pa še z izogibanjem trnju sem imel precej sreče. Čez kakšen mesec, dva, ko bo grmovje začelo zares brsteti in bodo izdajalske trne skrivali listi, bo ekspedicija bistveno težja.
Ko sem se izkopal iz podrasti in stopil spet na pločnik, sem se nenadoma spet spomnil na punčko. Postalo mi je toplo pri srcu.
Dragi bralec, draga bralka
Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.
Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:
- Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
- Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.
Najlepša hvala za vajino pozornost,
Anže