Hadži

»Hadži!«

Pes se ni odzval,  tiščal je smrček v travo in trzal z glavo, kot da ni povsem zadovoljen s tistim, kar voha.

»Hadži!« sem spet zaklical in stopil par korakov bliže. Hadži me je še kar ignoriral, le smček je zaril v drug kup rastlin.

Med približevanjem sem še parkrat zaklical njegovo ime in ko sem bil kakšnih pet korakov oddaljen je le dvignil glavo, nekaj trenutkov bolščal vame  ter se slednjič le pognal proti meni. A ne v teku, kot po navadi, temveč počasneje, bolj v hitri hoji – zazdelo se mi je, da se njegove zadnje noge gibljejo nekako čudno, kot da narahlo poskakujejo.

Počepnil sem, Hadži je stisnil glavo med moje noge in pustil, da ga božam. A strpel je le par sekund, dvignil je gobček in me očitajoče gledal. Predobro sem ga navadil na priboljške, sem pomislil.

Pograbil sem kolo, ki sem ga, ko sem ugledal Hadžija, odložil ob cesti, in se s Hadžijem za petami peš odpravil proti dobrih petdeset metrov oddaljenem domu. Med hojo sem se oziral proti njegovim zadnjim nogam, da bi zatrdno ugotovil, ali res stopica nekam čudno.

Prišla sva do stanovanja, Hadži je kot vedno počakal zunaj, pred teraso, jaz pa sem stopil notri po pasji piškot v obliki majhne kosti, katerih vrečke za dva evra kupujem v lokalnem supermarketu. Ko sem se vrnil, sem pred Hadžijem, ki se je od nestrpnosti že lahno tresel, piškot prelomil na pol in eno polovico dvignil kakšen slab meter v zrak. Mešanec v velikosti malega pudlja je pogumno skočil in piškot zgrabil s čeljustjo, v kateri je že nekaj časa manjkalo par zob. Ta skok me je nekoliko pomiril: če se še zmore tako visoko pognati v zrak, potem ni z njim najverjetneje nič resneje narobe, sem si rekel. A notranji glas mi je kljub mojemu opažanju povzročal komaj zaznavno tesnobo, kot da me želi opozoriti, da v resnici samega sebe zavajam.

Hadžiju sem dal še drugo polovico piškota: tokrat mu je nisem dvignil v zrak, ponudil sem mu jo v iztegnjeni dlani. Zagrabil jo je, jo v parih sekundah prežvečil, pogoltnil, nato pa se mi stisnil med dlani. A spet je zdržal le kratek čas, potrpljenje ga je minilo prej kot v minuti. Odpravil se je do betonskih vaz, v katere sem že pred leti posadil meto, meliso, drobnjak in majaron ter pričel označevati svoj teritorij, zatem pa odcapljal v smeri, s katere sva prišla. Gledal sem za njim in si mora priznati: da, kljub skoku z njegovimi zadnjimi nogami nekaj ni v redu.

Pomislil sem, da naj bi bil pes star, zelo star, kar neverjetno star. Neka soseda, že upokojenka, mi je pred kratkim povedala, da se je sprehajal tod okoli že takrat, ko se je sama preselila v sosesko, to pa je bilo pred več kot dvajsetimi leti. Kljub Hadžijevi majhni rasti in dejstvu, da je mešanec, se mi je ta trditev sosede zdela bolj podoba sosedskemu mitu kot resnici. Sicer sem o dosegu takšne starosti pravkar pobaral umetno inteligenco, in ta pravi, da pes starost dvajsetih let lahko doseže, so pa takšni primeri izjemno redki, zahtevajo namreč kombinacijo odlične genetike, idealno telesno težo ter visokokakovostno in redno veterinarsko oskrbo. Hadžijeve genetike ne morem oceniti, upam pa si trditi, da se z idealno telesno težo ne more ponašati. Vprašanje je tudi, kdaj je nazadnje bil pri veterinarju – če sploh kdaj. Edino, kar govori v njegov prid, je, da je pes svoboden, da nima gospodarja, da gre, kamor hoče in kadar koli hoče, kar pa bi lahko poskrbelo za zavidanja vredno zdravje njegovega srca.

Njegovo ime me spominja na literarnega junaka, znanega po svoji trpežnosti in navajenosti na svobodo: Tolstojevega Hadžija Murata. Z opisom tragične usode tega tatarskega poglavarja tu ne bi izgubljal časa, povem naj le, da ga pisatelj povsem na začetku te priznane novele primerja z bodečo nežo, ki jo je med nabiranjem travniških cvetlic poskušal utrgati, da mu polepša šopek. Pisatelj prične trgati njeno steblo, vlakno za vlaknom, ko mu jo po petih minutah končno uspe utrgati, pa se zagleda v njen cvet, ki se mu je še pred nekaj trenutki zdel tako lep, zdaj pa se mu njegova robatost zdi povsem neprimerna družba za ostale cvetlice v njegovih dlaneh. A prav ta robatost, ta neupogljivost bodeče neže, ga spomni na kavkaškega Hadžija, katerega pogum v boju proti Rusom je prav tako postal stvar legende. Ta Hadži se je zaradi spora s svojim imamom, ki je za talca vzel njegovo ženo in otroka, Rusom nato pridružil, na koncu pa želel od njih spet pobegniti, kar je dobesedno plačal z glavo, saj so mu jo Rusi, ko so ga na begu ujeli, odrezali.

Tudi našemu Hadžija žalostna usoda ni bila tuja, a za razliko od Tolstojevega junaka je je bil deležen že v zgodnjih letih. Doletelo ga je tisto, ki doleti mnoge pse tistih lastnikov, ki domačo žival vidijo kot plišasto igračo, ki se jo lahko zavrže v tistem trenutku, ko preneha vzbujati njihovo zanimanje. Pripeljal ga je nek sosed – še sam ne vem točno, kdo, tega mi niti niso pojasnili, morda so mi ob neki priložnosti pokazali njegovo hišo, pa sem pozabil, katera naj bi bila – kakor koli, ta sosed naj bi se Hadžija precej hitro naveličal, ga enostavno postavil pred prag in prepustil ulici. Od takrat dalje zanj skrbi soseska, več ljudi mu je daje hrano, večinoma sicer pomije, na par dvoriščih ga zmeraj čaka tudi posodica z vodo, in zdi se, da psu v resnici ničesar ne manjka.

Sam sem ga na začetku najinega znanstva največkrat srečeval v sosednji ulici, ki se na križišču kakšnih trideset metrov pod mojo hišo od glavne ceste odcepi proti severu. Pred večstanovanjsko stavbo v dveh nadstropjih je imel enega izmed svojih začasnih prebivališč, kjer se je pozimi grel ob steni hiše, poleti pa počival pod kakšnim izmed parkiranih avtomobilov. Spoznala sva se že pred leti, kmalu po tem, ko sem se med korona krizo preselil v Hadžijevo sosesko na obrobju obmorskega mesteca v hrvaški Istri. Nekoč sem ga ugledal na travniku, ki danes ni več travnik, saj si je na parceli pred kakšnimi tremi leti nek privatnik sezidal lepo vilo s precej velikim bazenom. Ker je del moje narave, da se rad dobrikam psom, sem se mu približal, pokleknil, da vidim njegovo reakcijo, in ga, ko je radovedno pristopil, pričel ljubkovati.

Od takrat dalje sem zmeraj, ko sem ga uzrl z glavne ceste, stopil do njega in mu izrazil svojo naklonjenost – če se mi le ni kam mudilo. Všeč mu je bilo predvsem, če si ga čohal za ušesi, takrat se je kaj hitro vrgel na hrbet in pustil, da ga čohaš po trebuhu.

Neko pomlad sem med takšnim ljubkovanjem pod prsti začutil dva ali tri klope, zato sem pri veterinarju kupil drobno plastično palčko za izdrtje teh zajedavcev in ovratnico, ki naj bi ga v bodoče ščitila pred njimi. A Hadži se z mojo intervencijo ni strinjal: klopa sem ga poskusil odrešiti le enkrat, njegovo ogorčenje pri tem mojem početju pa je bilo tako silovito, da sem nadaljnje poskuse opustil. Tudi ovratnico sem mu nadel le s težavo, stalno mi je izmikal glavo, nekoliko sem se celo zbal, da me bo ugriznil. Že po nekaj tednih je naokoli spet hodil z golim vratom, ali si je ovratnico nekako uspel sneti sam ali pa mu je pri tem nekdo pomagal seveda ne morem vedeti. Zaskrbelo me je, da bi ga klopi lahko okužili s kakšno boleznijo, a na koncu sem presodil, da ga, če ga še niso do zdaj, ga tudi v prihodnosti ne bodo.

Najino prijateljstvo se je še poglobilo, ko sem nekoč sem v trgovini uzrl pasje piškote v obliki majhnih kosti in jih kupil – ne  le za Hadžija, temveč tudi za dva psa v lasti soseda, ki živi takoj čez cesto. Oba sta nemška ovčarja, eden je bil takrat že star in betežen, njegova moda v velikosti teniške žogice so mu mlahedrala med nogami, ko se je počasi sprehajal po dvorišču pred veliko hišo mojega soseda, v kateri ima tudi dva apartmaja za turiste, za njo pa se razprostirajo oljčnik, sadovnjak, manjši vinograd in par vrtov oziroma že kar manjših njiv. Starejši ovčar je kakšnim letom dni umrl, drugi pa je še mlad in poskočen. Do ljudi sta bila oba nadvse prijazna; starejši v seniorskih letih ni postal razdražen, mlajši je prav tako užival v pozornosti človeka, imel pa je čudno navado, da je užitek ob čohanju izkazoval s pritajenim renčanjem. (Prvič sem se tega prav ustrašil, nisem mogel razumeti, kako je možno, da renči in mi hkrati rine glavo med dlani.) Piškote sem torej dajal vsem trem, obema ovčarjema in malemu Hadžiju, kadar sem jih pač uzrl, in zato ni nič čudnega, da sem z vsemi tremi postal dober prijatelj.

Žal pa tega prijateljskega sentimenta psi med sabo niso delili, to pa je kmalu privedlo do neljubega dogodka. Zgodilo se je sledeče: Hadžija sem na moje priboljške navadil do te mere, da je pričel kar sam hoditi na mojo teraso in s sprednjimi tačkami skakati na steklena vrata, da bi pritegnil mojo pozornost. Vsakič, ko sem bil doma, sam ga za njegov obisk nagradil, dal sem mu tudi posodico z vodo. A Hadži je bil, tako kot mnogi majhni psi, ki poskušajo s pogumom nadomestiti svoje telesne omejitve, precej teritorialen: na konkurenco se je odzval z lajanjem in zaganjanjem vanjo. Par mesecev po pričetku njegovih obiskov je mlajši izmed ovčarjev preskočil zid, ki je ločil sosedovo hišo od ceste in se znašel v Hadžijevem vidnem polju, Hadži pa mu je seveda želel takoj pokazati, kdo je šef. A ovčar na Hadžijev manjvrednostni kompleks ni gledal z razumevanjem: pognal se je proti njemu, v trenutku je s presenetljivo agilnostjo zid preskočil še starejši, sredi ceste sta se zakadila v Hadžija in pričel se je boj, v katerem je po pričakovanju krajšo vlekel naš brezdomec.

Zagrabila me je panika; kljub prijateljstvu z velikima mrcinama nisem vedel, kako se bosta odzvali, če posežem v njihov boj. Kakšnih pet, deset sekund sem poln agonije v krču opazoval borbo. K sreči se je ravno takrat mimo pripeljal poltovornjak, ustavil, iz njega pa je stopil starejši moški in pričel kričati ter z nogo udarjati v tla. Psi so se takoj razbežali – ovčarja sta skočila nazaj čez zid in izginila za hišo, Hadži pa je užaljeno, s pobešenim gobčkom in na parih mestih do krvi obgrizen počasi odkrevsal v smeri proti prečni ulici pod mojim domovanjem. Ponovno sem ga uzrl šele čez kakšen mesec dni kožuh se mu je takrat že skoraj povsem zacelil. Poškodbe torej niso bile prehude, zdelo se je, da sta mu ovčarja želela predvsem izreči resno opozorilo, naj se do njiju v prihodnje lepše obnaša. A psihične rane so ostale, saj me od tega incidenta dalje Hadži ni več obiskoval na terasi.

A to ni pomenilo, da nisva bila več prijatelja. Nasprotno: na pomoč mi je priskočil v enem izmed najtežjih obdobij v mojem življenju.

Kaj točno se mi je pred kakšnimi štirimi leti zgodilo, še danes ne razumem povsem. Zaključil sem pisanje romana, bil sem resnično zadovoljen, da se mi je uspelo več mesecev osredotočati na ta izziv in spisati tekst, ki je idejo, torej temelj moje stvaritve, predajal na način, kot sem ga želel predati bralcu. Kmalu zatem sem se lotil pisanja novega dela, a tokrat je bila izkušnja bistveno drugačna – stvar mi nikakor ni stekla, z muko sem se prebijal od strani do strani, dokler nisem končno sprevidel, da v meni ni več tistega žara, tistega gona, ki sem ju čutil še nekaj tednov nazaj. Preplavilo me je malodušje – no, v bistvu nisem prepričan, če je malodušje izraz, ki povsem zadostno opiše moje takratno stanje stanje, malodušje so namreč spremljali valovi nemira, kar nekakšne panike, kot da mi um želi povedati, da je realnost mojega življenja drugačna od tiste, ki sem jo sam dojemal kot realnost mojega življenja. Vem, vem: povsem mogoče je, da vam ta opis dojemanja realnosti zveni nadvse nenavadno, ampak občutka preprosto ne znam opisati drugače. Kakor koli, simptomi so bili precej hudi, napade tega paničnega malodušja sem pogosto začutil med delovnim časom, še posebno rad so se v moj um prikradli dopoldne, in v takšnih trenutkih sem preprosto moral vstati in iti na vsaj polurni sprehod, saj je bil takšen sprehod edino zdravilo, ki je moje muke spremenil iz neznosnih v le precej hude.

V tistem obdobju sem med tednom spet živel v Ljubljani in k sreči sem opravljal delo, ki mi je omogočalo takšne sprehode med delovnim časom. No, ta sreča je bila sicer relativna, prav narava mojega takratnega dela je bila po drugi strani najverjetneje eden izmed poglavitnih razlogov za to mojo krizo. Kakor koli, čez vikend sem se vračal v majhno obmorsko mestece in praktično vsako soboto in nedeljo od desetih zjutraj pa do kakšnih dveh popoldne prehodil dobrih osem kilometrov dolg krog od mojega stanovanja do obale, pa od tam do supermarketa v  centru mesteca, kjer sem si v toploteki kupil kosilo dvomljive kakovosti in še bolj dvomljivega okusa, ga v baru ob supermarketu, v katerem so se v tistem delu dneva zadrževali predvsem obrtniki ob kozarcu piva, ob brezkofeinskem kapučinu iz stiroporne posodice pojedel s plastično vilico in nožem, nato pa se ob glavni cesti spet vrnil do doma. Imel sem občutek, da so ti dolgi sprehodi edino, kar me ohranja pri življenju, da so nekaj, kar je v tistem trenutku zame, kot bi rekli Američani, non-negotiable.

Nekoč, ko sem ob obali hodil obali proti tistemu vse prej kot poželenja vrednemu kosilu, je iz dreves priletel Hadži. Pozneje sem uvidel, da ga pozna praktično celo mesto, domačini so ga pozdravljali, ko sva skupaj hodila okoli, tudi sam sem ga pred tem najinim srečanjem že večkrat srečal pred lokalno bencinsko črpalko ali pa ob kakšnem baru, kjer je čakal pred vrati in po vsej verjetnosti upal, da mu bo natakar naklonil kakšen priboljšek. A tokrat se mi je Hadži po lastni volji pridružil. Spremljal me je do supermarketa, počakal, da sem se vrnil s kosilom, in pričel lajati, ko sem se s porcijo mesnih polpet in riža z zelenjavo usedel za mizo. Živčno sem se oziral po delavcih, ki pa se hvala bogu niso preveč zmenili zanj. Na koncu me je pospremil vse do mojega doma.

Od takrat dalje sem na začetku mojih sprehodov vedno najprej zavil v prečno ulico pod mojim domovanjem, da bi videl, če je Hadži slučajno tam. Pogosto, kar v večini primerov, me je že čakal. Ko me je zagledal, kako s križišča zavijam v njegovo ulico, se je postavil v nadvse smešno pozo: usedel se je na tla, zadnji taci je vzdignil v zrak, pričel izmenično lajati in zavijati, s sprednjima tacama pa se je odrival proti meni, tako da je z zadnjico drsal po tleh. Ko sem se obrnil in nadaljeval pot proti morju, je zdirjal proti meni in skupaj sva se odpravila proti obali – jaz mirno, umerjeno, Hadži pa malo za mano, malo pred mano. Skoraj zmeraj je z mano prehodil celoten krog, zapustil me je le dvakrat ali trikrat, ko se ni mogel upreti svojemu nagonu, na primer, ko sva naletela na delavce, ki so popravljali cesto in so v tistem trenutku ravno jedli kosilo. Hadži je takrat postal in pričel prosjačiti, jaz pa ga z mojim klicanjem nikakor nisem mogel prepričati, naj se mi spet pridruži. Zato sem tisti dan pot, s precej več teže v srcu kot sicer, nadaljeval sam.

Dogodku z delavci navkljub je Hadži v tem obdobju dokazoval rek, da je pes – vsaj v določenih življenjskih situacijah – človekov najboljši prijatelj. Zavedanje, da te neko živo bitje z veseljem spremlja na tvojih poteh, je bilo zame zdravilno, da ne rečem neprecenljivo. A na najinih sprehodih sva doživela tudi nekaj incidentov, katerim je botroval trk njegove svobode z rigoroznim ustrojem naše družbe.

Del Hadžijeve svobodnjaške narave je predstavljalo prečkanje ceste ne glede na to, ali je bila ta prazna ali pa je po njej ravno peljal kakšen avtomobil. Ob opazovanju njegovih manevrov me je stiskalo v prsih, iskreno sem se tudi čudil, kako je možno, da ga še niso povozili. A ob podrobnejšem opazovanju sem sprevidel, da je pred vozilo skočil ravno v trenutku, ko je imelo to še priložnost zavirati. Vozniki so naju seveda pisano gledali, zavijali so z očmi, kakšen je tudi jezno potrobil. Spoštoval sem Hadžijevo svobodo, želel sem jo ohraniti kar se da nedotaknjeno, a na koncu sem vendarle spredvidel, da je čas, da kupim povodec. Res je sicer, da sem to storil bolj zato, da neskrbnosti ne bi mogli očitati meni kot njegovemu spremljevalcu – nisem mogel namreč vedeti, kaj vse Hadži uganja, ko hodi okoli sam. (No, za eno njegovo avanturo sem iz druge roke pozneje izvedel, a o tem vam povem kratkem). Kompromis je bil, da sem ga na povodec priklenil le, ko sva hodila ob cesti, ko sva bila med polji in ob obali, pa je svobodno tekal naokoli. Nad kratenjem njegovega gibanja ob cesti se hvala bogu ni preveč pritoževal.

Neprijetnosti mi je povzročil tudi, ko mi je nekoč pobegnil v trgovino. To se je zgodilo, še preden sem kupil povodec, s katerim sem ga po tem incidentu privezoval na žleb ob vhodu. Prej sem ga puščal sedeti zunaj, tam me je čakal, da sem kupil kosilo, pa tudi priboljšek zanj, nekakšne palčke iz govedine, ki naj bi psom hkrati s tešenjem lakote tudi čistile zobe. Tisti dan je po vsej verjetnosti kakšen nič hudega sluteč obiskovalec odprl vrata, Hadži pa je smuknil skoznje in se me odpravil iskat. Najprej sem opazil, da ljudje obračajo poglede nekam v tla in se hihitajo, nato ga pa zagledal, kako drvi proti meni. Poln krivde sem se pričel obračati za prodajalkami, a te so na Hadžijev vdor gledale z zabavnim začudenjem: vzklikale so, se hihitale, ena se je celo sklonila in ga poskušala pobožati. Oddahnil sem si, a ga kljub temu takoj odvedel iz trgovine, saj nisem želel izzivati usode, da bi se prikazal kakšen poslovodja in se nanj odzval nekoliko drugače kot njegove podrejene.

Zadnja dogodivščina, ki mi pade na pamet, pa je Hadžijeva ljubezenska eskapada, kateri sicer sam nisem bil priča, sem pa na enem izmed najinih sprehodov zanjo izvedel iz druge roke. Nekoč, morala je biti že pomlad, ko sva se ob cesti vračala nazaj proti domu, je ob nama, kar na cesti, nenadoma ustavil avtomobil. Vozila ga je neka ženska, spustila je okno in me vprašala, če je pes moj. S Hadžijem na povodcu sem ji poskusil razložiti, da v bistvu ni moj, da je »od soseske«, da je zapuščenček, da pa ga občasno vzamem s seboj na sprehod in da ga imam na povodcu zato, da mi ne skoči na cesto. Ženska mi je nato povedala, da ima sama samico, ki se je pred nekaj tedni ravno gonila, zato jo je zaprla na vrt. A Hadžija to ni ustavilo, redno je hodil k njen vasovat, na koncu pa je, da bi se prebil do svoje ljubezni, pod ograjo skopal luknjo in ji s tem uničil del vrta. V zadregi sem ponovil, da pes v bistvu ni od nikogar, da se pač svobodno sprehaja tod okoli, in da v resnici ne vem, kaj ji je storiti, na tihem pa sem upal, da o nevšečnostih ne bo obvestila konjedercev. K sreči ženska ni deloval preveč razdražena, na njenem izrazu sem uspel razbrati celo nekakšno razumevanje do Hadžijeve usode, po psa pa po tem incidentu tudi ni nihče prišel. Kot vse kaže, se je sprijaznila s situacijo, morda ji je uspelo sestaviti načrt, kako bo med naslednjo paritveno sezono svojo psico bolje zaščitila pred neželenimi snubci.

S prihodom toplejšega vremena so se najini skupni sprehodi sezoni končali. Dobro se še spomnim najinega zadnjega. Pomlad se je že pošteno prevešala v poletje, postajalo je vse bolj vroče, in Hadžiju se je videlo, da ga vročina zdeluje. Z muko se je privlekel do trgovine, kjer se je končno uspel osvežiti z vodo, in takrat sem se odločil, da ga do konca poletja ne bom več jemal s sabo. Sicer sem tisto poletje tudi sam tisti krog od moje hiše do obale, pa do mesta in nazaj domov opravil le redko. Jeseni sem navado obudil, a Hadži se mi je pridružil le še dvakrat ali trikrat, saj ga večinoma v tisti prečni ulici ob zgodnjih sobotnih in nedeljskih popoldnevih nisem več našel. Kot kaže, je spremenil svoj dnevni urnik, morda se je na svoje potepe pričel odpravljati sam, ob zgodnejši uri, ko sem bil še doma, ali pa je takrat počival pred hišo katerega drugega dobrega soseda. Sem pa mu, ko sem ga ob kakšni drugi priložnosti srečal v bližini mojega doma, vedno pomignil in se z njim odpravil nazaj proti svojemu stanovanju, mu dal piškot in mu s čohanjem po trebuhu izrazil svojo naklonjenost.

Pred nekaj tedni, kmalu po tistem, ko se mi je zazdelo, da z njegovimi zadnjimi nogami ni vse v redu, sem spet srečal sosedo, tisto ki mi je zatrjevala, da je Hadži star vsaj dvajset let. Hadži je bil tudi njen reden spremljevalec, ko je prihajala na kavo k skoraj devetdeset let stari gospe, ki živi v naši večstanovanjski hiši. Tokrat je bila sama. Vprašal sem jo po psu in povedala mi je, da ga zdaj tudi ona vidi bolj poredko in da je od starosti že skoraj povsem oglušel.

Nazadnje sem ga v tisti prečni ulici videl nekje na začetku letošnjega poletja, med vročinskim valom. Mirno je ležal pod enim izmed parkiranih avtomobilov. Pobožal sem ga, skočil domov po piškot, ga prelomil na pol, mu vsako polovico na dlani potisnil pred gobček in ga počohal po glavi. Na hrbet se ni več prevalil, verjetno se mu v tisti vročini ni več dalo.

Spraševal sem se, ali ga vidim zadnjič. Nisem zares občutil žalosti, prej otožnost, ki pa je bila vseeno pomešana z občutkom nekakšnega veselja. Pomislil sem, da je bilo dejstvo, da so ga še kot mladega zavrgli za njega morda v resnici sreča v nesreči. Kdo si namreč ne bi želel imeti te svobode, kot jo je imel on, da se lahko kadar koli odpravi kamor koli in ima tako priložnost doživeti vse dogodivščine, ki jih takšni potepi prinesejo s seboj, v domači ulici pa mu prijazni sosedi vedno postrežejo s posodico vode in hrano – pa četudi so to po večini le pomije.

No … kaj pa vem. Morda pa je komu vseeno ljubše živeti v udobju ujetništva.

 

Dragi bralec, draga bralka,

Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.

Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:

• Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
• Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.

 

Najlepša hvala za vajino pozornost,

Anže