Na zahodu je meditacija že več desetletij v trendu. Joga, čuječnost, transcendentalna meditacija, najrazličnejši guruji, ki nam ponujajo vsak svoj način za uvid v samega sebe … ponudbe, ki naj bi nam umirila naše življenje, je na trgu ogromno, vprašanje pa je, ali ta ponudba res izpolni tisto, kar nam obljublja. Ta obljuba je pogosto hitra in učinkovita umiritev uma. A praktično vsak, ki se loti prakse meditacije, kaj hitro ugotovi, da zadeva ni tako preprosta. V tem zapisu želim zato predstaviti, kaj sploh je meditacija, od kod izvira, in kaj lahko od prakse meditacije pričakujemo.
Najprej naj pojasnim, da bom govoril o meditacijskih praksah, ki izvirajo iz Hinduizma in Budizma in ki so na zahodu v zadnjih desetletjih dosegle veliko popularnost, med drugim v obliki prakse joge in vadbe čuječnosti. Končni cilj meditacije v teh tradicijah ni bil namenjen umiritvi uma, temveč dosegu mokše oziroma nirvane. Mokša oziroma nirvana pomeni prekinitev kroga rojstev (reinkarnacije). Tako Hinduizem kot Budizem namreč na življenje gledata kot na trpljenje in trpljenje lahko dokončno izkoreninimo tako, da se prenehamo ponovno rojevati v nova in nova življenja. Obe religiji verjameta, da smo vsa živa bitja podvrženi stalni reinkarnaciji, prekinemo pa jo lahko le s spoznanjem bistva našega obstoja in sveta okoli nas. Umiritev naših misli pa je le sredstvo, s katerim lahko uvidimo resnično naravo našega sveta in s tem prekinemo reinkarnacijo.
S prenosom meditacijskih praks na zahod pa je takšna umiritev uma, ki jo danes imenujemo zmanjševanje stresa, anksioznosti, temnih misli … postala končni cilj meditativne prakse. To je glede na način delovanja zahodnih družb, katerih cilj je vedno večja produktivnost, razumljivo. Po drugi strani pa je osredotočenost le na umiritev uma lahko kontraproduktivna. Namreč, eden izmed pomembnih napotkov pri praksi meditacije je, da od nje ničesar ne pričakujemo. V kolikor bomo pričakovali umiritev, pa je nato ne bomo dosegli, bomo verjetno postali le še bolj razdraženi.
Kako se torej lotiti meditativne prakse? In pa, zakaj bi sploh želeli zasledovati prvotni cilj meditacije, torej spoznanje resnične narave našega bivanja na tem svetu?
Poskusimo najprej odgovoriti na prvo vprašanje, torej, kako se lotiti meditativne prakse.
Kot rečeno se meditator najprej trudi umiriti svoj um. Na primer, joga sutre, ki predstavljajo temeljni filozofski tekst joge, kot jo poznamo na zahodu, poudarjajo, da je joga umiritev miselnih vrtincev, s čimer bo praktikant joge spoznal svoje bistvo. Pri modernih vadbah čuječnosti pa bo meditator pogosto dobil napotek, da naj se osredotoči na svoje dihanje ali pa na občutke v določenih delih svojega telesa in um umiri na tak način.
A tako moderna joga kot čuječnost praviloma pozabita poudariti ključen pogoj za umiritev uma. Ta pogoj pa je življenje v vrlini.
Življenje v vrlini
Če se pri nas udeležite ure joge v kakšnem izmed joga studijev, bo vadba najverjetneje potekala približno takole: najprej vas bo učitelj poskušal pomiriti, na primer s kratko meditacijo ali različnimi dihalnimi tehnikami. Za tem boste začeli s fizičnim delom ure: najprej se boste ogreli, nato vstopali v zahtevnejše telesne položaje oziroma asane, sledilo bo raztezanje telesa. Na koncu boste, najverjetneje v šavasani (položaju, v katerem s hrbtom ležite na tleh), opravili še eno krajše sproščanje in nato morda še kakšno dihalno tehniko.
Pred pričetkom te prakse joge pa vas učitelj skoraj zagotovo ne bo pobaral, ali spoštujete življenje v vrlini oziroma vam razlagal o tej temi.
A tudi moderna joga, torej izvajanje asan, temelji na tako imenovani osemčleni poti, ta pa izhaja iz že omenjenih joga suter. Prva dva člena osemčlene poti predstavljajo tako imenovane Yame in Niyame: vrline in dolžnosti, ki naj bi jih spoštoval vsak praktikant joge. Yame so življenje v nenasilju; resnicoljubnosti; nekraji; spolnostno moralnem obnašanju; in nepohlepu. Niyame pa so skrb za čistost telesa (tako higiensko kot za čistost uma); notranje zadovoljstvo in sprejemanje sveta takšnega, kot je; disciplina in vztrajnost na poti joge; študij in samopreučevanje; ter predanost paksi.
Podobno tudi v primeru vadbe čuječnosti Budizem predpisuje tri ključna področja za gojenje vrline:
– Pravilen govor, kar pomeni, da se izogibamo jezljivemu govoru, laganju, opravljanju, govoru, ki razdvaja, in brezsmiselnem blebetanju (small talku).
– Pravilno delovanje, kar pomeni, da ne ubijamo živih bitij, da ne krademo, da v spolnosti delujemo moralno ter da se izogibamo pitju alkohola in drugim substancam, ki vplivajo na naš um.
– Pravilni življenjski stil, kar pomeni, da tako v našem poklicu kot v zasebnem življenju delujemo na podlagi naklonjenosti do sebe in drugih ter na podlagi darežljivosti.
Ti napotki v Hinduizmu (pod katerega idejno uvrščamo prakse moderne joge) in Budizmu (pod katerega umeščamo čuječnost) v smislu vere sicer imajo podoben pomen kot na zahodu, saj predpostavljajo, da bo delovanje v nasprotju z njimi vodilo v reinkarnacijo posameznika v peklu oziroma drugih svetovih, kjer je trpljenje mnogo hujše kot na zemlji, delovanje v skladu z njimi pa reinkarnacijo v nebesih. A z meditativnega vidika imajo ti napotki tudi praktičen pomen: življenje v vrlini bo naš um umirilo do te mere, da bo ta sploh sposoben vstopiti v meditativno stanje.
A moderen meditator se tu sreča z dejstvom, da današnje zahodne družbe naštete vrline vse bolj spodbujajo le na deklarativni, površinski ravni. Porast individualizma, iskanje takojšnjega zadovoljstva in samoizpolnitve, tudi na na račun dobrobiti drugih, v nas budijo jezo, razdraženost, anksioznost. Nekdo, ki na primer opravlja poklic, ki temelji na teh »modernih« vrlinah, bo zelo težko zbral dovolj mirnosti za pričetek ukvarjanja z meditacijo. Moderna joga združenja ali programi učenja »čuječnosti« pa pomebnosti življenja v vrlini (žal) pogosto ne poudarjajo, saj bi si s tem zmanjšali trg potencialnih kupcev njihovih storitev. Še več, predvsem praksa moderne joge je pogosto propagirana kot nekakšno zdravilo, ki nam bo omogočilo, da se v stresu vsakdanjega življenja vsaj za trenutek umirimo in si s tem naberemo novih moči za soočanje z istim stresom, ki nas čaka naslednji dan, namesto, da bi nas spodbudila k razmisleku,kaj nam stres sploj povzroča.
Tveganja meditacije
Takšen način gledanja na jogo in meditacijo ni le nesmiseln, temveč je lahko tudi škodljiv. Zakaj? Korak, ki sledi razvoju življenja v vrlini, je krepitev koncentracije – bodisi z osredotočanjem na gibanje telesa pri fizični vadbi joge, stalno ponavljanje mantre v mislih pri transcendentalni meditaciji, ali pa na primer osredotočanje na dih pri vadbi čuječnosti. Osredotočanje misli na neko točko, besedo ali del telesa bo um vsaj o neke mere res umirilo, saj je prav beganje misli in z njim povezano ustvarjanje pohlepa, skrbi in jeze tisto, kar naš um razdraži. Krepitev koncentracije nas lahko torej do neke mere začasno sprosti in umiri, a na dolgi rok je lahko učinek prakse podoben jemanju pomirjeval: resničnih vzrokov za njihovo jemanje ne odpravijo, ponudijo nam le trenutno olajšanje, ki pa sčasoma zbledi, in takrat se moramo pogosto soočiti s težavami, ki so se zaradi odlaganja njihovega reševanja še nakopičile.
Druga škodljiva posledica krepitve koncentracije brez osredotočanja na življenje vrlini pa je takojšen negativen psihični učinek prakse. Ta učinek je lahko še posebej nevaren pri posameznikih, ki se niso nikoli ukvarjali z meditacijo, nato pa se udeležijo večdnevnega meditativnega umika, ki po navadi poteka v popolni tišini, na primer priljubljenega deset dnevnega »vipassana« umika, ki ga je zasnoval S. N. Goenka, in na katerem udeleženci v tišini sedijo in meditirajo po deset ur na dan. Za um nekoga, ki je vajen biti v stanju stalne razdraženosti, je lahko ta izkušnja celo tako intenzivna, da si mora po umiku poiskati psihiatrično pomoč.
Kako torej vemo, da nam meditacija potencialno lahko škoduje?
Za nekoga, ki se parkrat na teden udeležuje ur joge, bo ta najverjetneje imela predvsem blagodejne učinke – če ne drugega, je s prakso joge naredil nekaj dobrega za svoje telo. Potencialno škodljiva pa je kakršna koli praksa, ki se je lotevamo sami, in se nanjo prekomerno navežemo – torej, če postane praksa tako pomemben del našega življenja, da imamo, v kolikor je ne izvedemo, zaradi tega (hujše) duševne težave. Na primer, lahko smo žrtev mobinga v službi, vpleteni v hudo obremenjujoč odnos s parterjem, z družino … nelagodje, ki nam predstavljajo ti redni in ponavljajoči se dogodki, pa poskušamo premagovati z meditacijo oziroma sproščanjem. Če s pomočjo meditativnih metod ne rešujemo tudi vzroka za naš stres, tvegamo, da se bo dolgoročno naša situacija še poslabšala.
Drugi opozorilni znak pa so hudi neprijetni občutki med izvajanjem meditativnih praks. Meditacija namreč ni namenjena temu, da med njenim izvajanjem doživljamo hude duševne stiske. Če jih, smo si najverjetneje izbrali napačen način meditacije. V kolikor bomo z njim nadaljevali, tvegamo, da se bo naše duševno stanje še poslabšalo.
Kako se varno lotiti prakse meditacije
Tu se bom osredotočil na prakso čuječnosti, torej meditacije, ki izhaja iz Budizma, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je ta, da čuječnost kot meditacija, ki nam bo »izboljšala življenje«, na zahodu pridobiva vse večji pomen, tako kot samostojna vadba kot tudi v terapevtskem smislu. Pri psihoterapevtih in ostalih strokovnjakih za duševno zdravje takšni ali drugačni načini vadbe čuječnosti vse bolj priljubljeni, predvsem kot orodje za premagovanje stresa, anksioznosti, tudi depresije. Drugi razlog pa je ta, da se sam bolj intenzivno ukvarjam s čuječnostjo kot z drugimi oblikami meditacije oziroma jogo in imam zaradi tega na tem področju več znanja.
Učenje čuječnosti, ali, bolje rečeno, predajanje znanja o tej vrsti meditacije, je v Budizmu tradicionalno potekalo v obliki prakse »ena na ena«, torej učiteljem, ki je svoje znanje na individualnem srečanju delil z učencem. Tudi besedi učitelj in učenec nista povsem točni, Budizem namreč govori o kalyani mitti, terminu v jeziku Pali, ki ga je govoril Buda in ki je zelo podoben Sanskritu, termin pa bi lahko kot »dober prijatelj«, ki s svojim znanjem pomaga tistemu, ki si to znanje želi pridobiti. S izrazom kalyana mitta se torej poudari podpora »učitelja« na poti »učenca«, torej prijateljsko, ne-avtoritativno vodenje. Dober prijatelj pa se s tistim, ki mu predaja znanje, individualno srečuje zato, da je lahko ta vez kar se da intimna in iskrena. Vsakdo namreč meditacijo doživlja drugače, zato je smiselno, da učenja ne potekajo v skupini. To načelo je sicer pogosto v nasprotju z modernimi skupinskimi meditativnimi umiki, kot jih poznamo na zahodu.
Drugi pomemben aspekt vadbe je izbira meditativne tehnike. Pri praksi čuječnosti poznamo pet tako imenovanih ovir, ki nam otežujejo meditacijo: pohlep, jezo, mentalno utrujenost, nemir in skrb, ter dvom. Vsaka izmed teh ovir potrebuje drugačno tehniko za njeno preseganje. Praviloma imamo zahodnjaki največ težav z jezo, to pa zato, ker trenuten ekonomski sistem v nas poraja vedno nove in nove želje (moderna angleška skovanka za ta pojav je fear of missing out oziroma FOMO), in ker se nam vse te želje neobhodno ne morejo uresničiti, živimo v stanju stalne agitacije. Ta se lahko izraži kot razdraženost, anksioznost, strah, jeza, celo depresija. Zaradi tega je na primer za marsikaterega praktikanta smiselno, da čuječe meditacije ne začne z osredotočanjem na dih, saj lahko takšna meditacija ta negativna stanja še poslabša, temveč s prakso, ki jo imenujemo ljubeča naklonjenost (oziroma, v jeziku pali, metta). S to prakso v našem umu okrepimo pozitiven, naklonjen občutek, tako do nas kot do ostalih ljudi in živih bitij na tem svetu. Pomembnost vloge »dobrega prijatelja« je torej v tem, da učencu meditative tehnike prilagaja glede na to, s katero oviro se meditator v nekem trenutku srečuje.
Tretji pomemben aspekt vadbe pa je zavedanje povezanosti med prej opisanimi vrlinami in samo prakso meditacije. Tako kot življenje v skladu z vrlinami pozitivno vpliva na meditacijo, tudi sama meditacijska praksa pozitivno vpliva na življenje v vrlini. Z umirjanjem našega uma bomo namreč uspeli bolje zaznati nemir, ki nam ga povzročajo naša dejanja in naša razmišljanja, ki niso v skladu z vrlino, posledično pa se bomo vse lažje izognili takšnim dejanjem oziroma razmišljanjem. Ob tem pa se je treba zavedati, da lahko to prispeva k manj ali bolj korenitim spremembam v našem siceršnjem načinu življenja. Ker znajo biti takšne spremembe pogosoto precej zahtevne, je pomembna vloga kalyana mitte tudi ta, da nam na tej poti nudi razumevanje, oporo in nasvet.
Cilj vadbe – dojeti, da se vse spreminja
Smiselno se je torej zavedati, da meditacija ni čudežno zdravilo, ki bo delovalo hitro in ki nam bo omogočilo ohraniti isti način življenja kot doslej, le z manj stresa. Nasprotno, meditacija bo pričela postopno spreminjati »program« našega delovanja. Ena izmed posledic te spremembe bo, da bo naše življenje bolj umirjeno. A ključno pri meditaciji je, da si to ne zastavimo kot cilj, oziroma objekt želje naše meditacije. Izziv je v tem, da dopustimo, da se to zgodi samo od sebe.
In kako to dosežemo? Zdaj lahko odgovorimo na drugo vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku: kaj je cilj naše meditativne prakse. Po doktrini Bude je tisto, kar v nas povzroča stres, nemir, anksioznost – z drugo besedo trpljenje – stalna sprememba, tako nas samih kot sveta okoli nas. Usoda vseh nas je, da se bomo postarali, oslabeli, in na koncu umrli. Na koncu bomo izgubili vse, kar smo v življenju cenili – našo lepoto, moč, zdravje, materialne dobrine, ki smo si jih uspeli pridobiti, tudi odnose z drugimi. A naš um se na stvari, ki v nas ustvarjajo pozitiven občutek, naveže, stvari, ki v nas ustvarjajo negativen občutek, pa se želi čim prej znebiti.Toda, kot rečeno – zaradi stalne spremembe v svetu je nemogoče za vedno ohraniti pozitivne stvari v našem življenju in se za vedno izogniti negativnim. In to je resnični vzrok za naše trpljenje. Meditacija nam omogoča globji uvid v to dejstvo, s tem uvidom pa je mogoče nestalno naravo stvari sprejeti in s tem naše trpljenje vsaj zmanjšati, če že ne povsem izničiti.
Za konec naj še enkrat poudarim, da ta zapis ni namenjen temu, da bi bralca odvrnil od lastnih praks meditacije, joge, ali kakršnih koli drugih načinov sproščanja, ki jih uporablja za premagovanje stresa, anksioznosti, strahu in podobnih negativnih duševnih stanj. Zapis je namenjen dajanju nekoliko bolj natančnih pojasnil o smislu in vlogi meditacije v življenju tistega, ki se odloča o tem, ali naj stopi na to pot, pa tudi za tiste, ki se morda že ukvarjate s kakšno izmed oblik meditacije in iščete dodatne informacije o tej praksi. Najpomembnejše pa je, da se zavedamo, da je za našo dobrobit pozitivna vsakršna praksa, ki nam omogoča življenje v vrlini.
V kolikor bi se želeli podrobneje seznaniti s prakso čuječnosti, pa vam priporočam branje knjige Pot pozornosti avtorja Primoža Pečenka.
Dragi bralec, draga bralka,
Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.
Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:
- Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
- Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.
Najlepša hvala za vajino pozornost,
Anže