Prijatelj (prvi del)

Naročili ste mi, da naj ne napišem celega traktata, da naj se osredotočim le na bistvene, le na najbolj pomembne zadeve, s katerim bom lahko … razložil celo situacijo. Ampak, jaz sem o celotni zadevi dobro premislil, in glede na to, da je moja odločitev, kako naj zgleda tole pisanje, povsem svobodna, torej, da lahko to odločitev vendarle sprejmem čisto sam, sem se, z obzirom, da mi je dana ta pravica, odločil, da vam bom celotno zadevo razložil nekoliko bolj podrobno. Ker, poglejte: tudi jaz sem samo človek, človek iz mesa in krvi, in zato, tako kot tudi ostali ljudje iz mesa in krvi, delam napake. Ampak. Za te napake obstajajo razlogi, in ljudje, ki sodite, in ki boste konec koncev sodili tudi mene, morate vendarle razumeti, kako in zakaj do takšnih napak pride. Nihče, prav nihče (o tem sem prepričan!), se nekega dne ne zbudi in si reče: »Jaz bom pa danes … storil napako.« Ne. Zanjo obstajajo razlogi, obstaja skupek življenjskih okoliščin, in mnoge izmed teh okoliščin niso pod našim nadzorom, temveč smo jim, kot se reče, podvrženi na milost in nemilost … Dobro, res je, lahko se pač odločimo, kako se bomo na te okoliščine odzvali, ampak včasih je okoliščin enostavno preveč, da bi lahko na vse reagirali tako, kot bi morali. Kakor koli, zdaj bom zapisal vse lepo od začetka, potem pa lahko sami presodite, kako je s to rečjo v tem konkretnem primeru.

Torej … Hm. Verjetno je najbolj smiselno, da začnem s svojim zakonom. Oziroma, propadom tega zakona. Brez skrbi, ne bom vas predolgo moril s to tematiko, zgodb o propadlih zakonih je namreč po mojem skromnem mnenju v današnjem času že več kot dovolj. Zato mi prosim dovolite, da se te teme le na hitro dotaknem. Moja žena je bila učiteljica, učila je glasbo, in to pri njej še danes cenim, pa čeprav je to dejstvo, ki jo je umaknilo od dostikrat krute resničnosti dejanskega sveta, skoraj zagotovo pripomoglo k najinemu razhodu. Ko sva se spoznala, sva bila mlada, jaz sem po končani fakulteti že kakšni dve leti delal na ministrstvu, a takrat še ne na samem ministrstvu, temveč na organu v njegovi sestavi, upravi za zaščito in reševanje. Ampak, to tako ali tako že veste. Kakor koli, kot prav tako veste, sem takrat (tako kot pozneje na samem ministrstvu) delal v nabavi, ona pa je v tistem obdobju ravno pričela z učenjem v osnovni šoli. Ujela sva se hitro, saj me je glasba že od nekdaj zanimala. Sicer ne morem trditi, da sem nek hud poznavalec te umetnosti, ko sem bil majhen, so me vpisali v glasbeno šolo, a več kot dve leti nisem zdržal, si pa še zdaj tu in tam zavrtim kakšno klasično delo, res da kakšno bolj popularno, takšno, ki gre hitro v uho, recimo Smetanovo Vltavo ali pa Beethovnovo deveto. Tisto prvo kitico Ode radosti sem se nekoč pozneje celo naučil na pamet, v nemščini, in potem pritegnem zraven, ko zbor zapoje …  Skratka, upam si trditi, da sem bil tudi jaz njej všeč že od začetka, čeprav se kot prava dama ni takoj vdala, kar pa me, odkrito rečeno, tudi ni prav nič motilo – še več, to sem ji štel v dobro. O mojem delu na upravi jo je na začetku najinih srečanj zanimalo presenetljivo veliko, sumim, da je to delo videla kar kot nekakšno viteško delovanje, da se tako izrazim, torej povsem v nasprotju z mojimi poznejšimi zadolžitvami. V zakonu se nama je rodila hčerka; jaz sem želel imeti še kakšnega otroka, ona ne, a po ločitvi, ko sva se, sicer ne čisto gladko, pa vendarle brez pravdanja, dogovorila o preživnini, mi je ob hkratni zgroženosti vseeno šinilo v misli: hvala bogu, da imava samo enega.

Težave so se pričele, ko so me premestili, oziroma, bolje rečeno, ko sem dosegel premestitev na ministrstvo. Naj vam povem nekaj besed še o tej premestitvi, pa čeprav se bo morda komu izmed vas zdelo, da me ta zadeva ne prikaže v najboljši luči. A jaz vseeno mislim, da sem v tistem trenutku naredil tisto, kar je bilo najboljše za mojo družino. Moški mora pač sprejemati težke odločitve, in spoznal sem, da tega ženske v resnici ne razumejo, še posebej v današnjem svetu, ko so ljudje na zahodu že do nekakšne bolestne mere prepričani, ali pa so bili vsaj še do pred kratkim prepričani, da je varnost dobrina, ki je na voljo kar sama po sebi, da zanjo ni treba delati, da zanjo ni treba prav ničesar žrtvovati. Kakor koli, do te moje premestitve na samo ministrstvo je prišlo zato, ker je moj šef v službi za splošne zadeve zašel v neke … dajmo reči, da se je znašel v dokaj neprijetnem položaju. V ta položaj so ga sicer privedle popolne izmišljotine, po mojem skromnem mnenju sproducirane predvsem zato, da bi tisti prekleti mediji na internetu dobivali tiste klike. Nek novinar, ali, bolje rečeno, navaden pisunček, se je s temi izmišljotinami obrnil na našo PR službo in pri nas povzročil cel ogenj v strehi. Po njegovih informacijah naj bi »obstajal sum«, da smo goljufali pri nabavi komunikacijske opreme. Ampak, naj vam takoj, povem, da ni šlo tu za prav nikakršno goljufanje, temveč za povsem preprosto vprašanje kompatibilnosti opreme. Naj si na tem mestu dovolim nekoliko bolj tehnično razlago, da boste razumeli, za kaj je šlo v resnici: Pri postavljanju komunikacijsko omrežje za civilno zaščito (to si tisti walkie-talkie-ji, ki jih uporabljamo, pa saj veste, kako delujejo, saj jih uporabljate tudi sami), smo v prvi fazi kupili nekaj baznih postaj, torej stolpov, prek katerih poteka komunikacija, podobno kot pri mobilni telefoniji … No, pa saj mi tudi tega ni treba pisati, saj imate tudi vi svoje omrežje in veste, kako zadeve delujejo, če ne, pa se pozanimajte v vaši tehnični službi, oni vam bodo zagotovo znali povedati. Kakor koli, v prvi, testni fazi smo kupili nekaj baznih postaj in walkie-talkijev, da smo zadevo lahko stestirali na nekem manjšem, testnem območju, in ker se je zadeva dobro obnesla, smo mrežo razširili. Ampak takrat smo seveda morali opremo kupiti od istega proizvajalca, saj bazne postaje in walkie-talkiji od drugih ponudnikov pač niso bili kompatibilni z opremo, ki smo jo kupili v testni fazi. Kaj pa naj bi naredili? Vrgli vse, kar smo že nabavili, v smeti, da bi lahko potem naročilo izvedli po kao pošteni poti? Nesmisel in zapravljanje javnega denarja, zaradi česar bi nas lahko javnost upravičeno pribijala na križ. Ampak, tisti novinar je vseeno našel neke, po mnenju njegovih »virov« čudne določbe v tistem javnem naročilu, ki naj bi omejevale konkurenco; meni se sicer niso zdele prav nič čudne, tudi naši pravniki so rekli, da bi na koncu verjetno vzdržale sodno presojo, ampak moj šef se je vseh teh natolcevanj vseeno precej ustrašil. Na tem mestu nočem niti slučajno namigovati, da bi …, no, saj veste, da bi imel od tega nakupa on kakršno koli osebno korist, še več, prepričan sem, da temu niti slučajno ni bilo tako, vseeno pa moram priznati, da se je ta njegova prestrašenost takrat tudi meni zdela malenkost nenavadna. Skratka, takrat me je moj šef prosil, da naj bom na sestanku s tistim novinarjem navzoč tudi jaz, oziroma, da naj tudi jaz osebno novinarju zagotovim, da je pri nabavi te opreme potekalo vse v skladu s zakonom. Svojo prošnjo je podkrepil s ponudbo, in to mi je dal povsem sam, brez kakršnega koli mojega prigovarjanja, prisežem vam, da je bila to povsem njegova iniciativa, skratka, v zameno za to mojo uslugo mi je ponudil, da mi uredi premestitev na višje delovno mesto. Ponudbe sicer nisem sprejel takoj, o njej sem moral premisliti, saj … no, kot sem že omenil, mi je bil ta njegov strah in nadvse velikodušna ponudba, ki je sledila, nekoliko nenavadna, a na koncu sem vendarle doumel, da smo v dotični zadevi vsi vse delali čisto po predpisih, in da nimam nobene težave s tega povedati tistemu pisunčku. To sem tudi storil, in to kljub temu, da na tisto obljubljeno napredovanje nisem stoprocentno računal, namreč, ponujeno mi je bilo res na hitro, in če so takšne zadeve ponujene na hitro, se po mojih izkušnjah na koncu nemalokrat sfižijo. A tu me je moj šef spet presenetil, tokrat prijetno: že štirinajst dni po sestanku s tistim novinarjem – ta je sicer objavil nek članek o nabavi, ampak je bil ta tako poln raznih namigovanj in neosnovanosti, da ga nihče, vključno z direktorjem uprave, ni vzel resno – no, že čez štirinajst dni je prišel moj takratni šef k meni v pisarno in mi povedal, da se je sprostilo mesto v nabavi, ampak ne na upravi, temveč na samem ministrstvu. Mesto je bilo sekretarsko, kar je pri nas najvišja uradniška pozicija (ne vem, kako imate te zadeve urejene vi), in dejstvo, da bom tako mlad dobil tako visoko mesto, je pri meni sprožilo precejšnjo osuplost, pa tudi več kot le delček strahu. Saj veste, v državnih službah vlada določena hierarhija, ki v veliki meri temelji tudi na senioriteti, ko pa govorimo o mojem področju, pa je nagnjenost k hierarhiji (povsem razumljivo) še toliko večja, zato sem se zbal ljubosumja »bolj zaslužnega« kadra in posledic, ki bi jih takšno ljubosumje lahko imelo na moje zadovoljstvo na delovnem mestu. A ponudbo sem kljub vsemu sprejel, ne nazadnje tudi zaradi moje majhne hčerkice. Človek z družinico bi bil vendarle povsem neodgovoren, če ne bi sprejel napredovanja, ki mu ponuja bistveno višjo plačo, tu se boste verjetno lahko z mano strinjali vsi. Nekega hudega ljubosumja v zvezi z mojim napredovanjem na moje veliko veselje potem tudi nisem bil deležen; še več, novi sodelavci so me prav lepo sprejeli. Sicer je bilo vzdušje bolj resno od tistega na upravi, ne nazadnje smo tu delali z roko v roki z vojsko, ampak, na to se mi ni bilo tako težko navaditi: vzdušje je bilo res bolj resno, ni pa (še) bilo napeto, ni bilo nekih hudih pritiskov, nekega hudega stresa, in to sem v današnjih časih, ko se zdi, da te ljudje, če nisi kar naprej pod stresom, imajo kar za nekakšnega lenuha, štel za še en pozitiven aspekt mojega napredovanja.

Žena navdušenja žal ni delila z mano. Tega mi sicer naravnost ni rekla nikoli, torej, moje odločitve mi ni nikoli neposredno oponašala , je pa, tako kot ženske znajo, ob že mojem modrovanju, ali naj sprejmem to napredovanje ali ne, večkrat poudarila, da naj premislim, če si tega resnično želim, ko sem jo seznanil z okoliščinami, ki so privedle do te ponudbe, pa me je vprašala, ali se mi te zdijo res povsem okej. Naštel sem ji vse argumente, zakaj se mi zdijo okoliščine zares povsem okej, in jo hkrati seznanil tudi z dejstvom, da v bistvu ne najdem prav nobenega razloga, ki bi resnično govoril proti moji premestitvi na ministrstvo. Ona mi je z obrazno mimiko ob teh mojih zagotovilih dajala vedeti, da je ne prepričajo, svojih pomislekov pa tudi zdaj ni ubesedila. Takrat sem pri sebi zaključil, da je globoko v sebi pač uvidela logiko moje odločitve, da pa potrebuje nekaj časa, da se tej logiki privadi, tako kot potrebujemo nekaj časa prav vsi, ki se znajdemo v situaciji, ko nam nekdo da dober nasvet, za katerega globoko v sebi vemo, da nam bo koristil, povsem odkrito pa si tega še nismo pripravljeni priznati. To kognitivno disonanco, ali kako se že temu reče, pozdravi le čas, in predvideval sem, da tudi žena potrebuje le nekaj časa,da uvidi smiselnost moje nadaljnje karierni poti. Kljub poznejšemu razvoju dogodkov mi niti slučajno nihče ne more reči, da nisem imel prav; še več, mislim, da sem imel povsem prav, in da bi se vse izšlo čisto po mojih predvidevanjih, če ne bi kakšno leto po tej premestitvi izbruhnila ta prekleta vojna v Ukrajini.

Ta vojna je, kako bi rekel, no, spremenila je dinamiko dela v našem sektorju. No, saj nima smisla okolišiti: vsi smo se hudo, hudo ustrašili. Eno je nabavljati orožje za neke teoretične konflikte, ki nas morda čakajo v prihodnosti, ali pa nove čelade in zaščitne jopiče za vojake, ki gredo na mirovne misije. Nekaj povsem drugega pa je, ko ti vojna trka na vrata, in to takšna vojna, v kateri se zadeve iz leta v leto … Ne! iz meseca v mesec, včasih celo iz tedna v teden, spreminjajo, in ko nihče, ne samo pri nas, ker, resnici na ljubo, kaj pa smo mi pri vsej tej zadevi, ampak, ko nihče v Evropi, nihče v Natu ne ve, kdaj bo tudi na naša vrata potrkal ta prekleti medved, kdaj bomo tudi mi morali … in pa, s čim bomo morali … pa droni, pa elektronsko vojskovanje, pa protitankovske … no, saj nima smisla še dalje razlagati. Skratka, zadeve so postale hudo napete, na nas je pritiskala naša garnitura, pa Nato, pa evropski zavezniki … No, pritiskali smo tudi eden na drugega, in ta pritisk je bil mestoma že nevzdržen. Priznam, vplival je tudi name, začelo me je boleti v trebuhu, šel sem na pregled, zdravnik mi je v goltanec potisnil cev, ugotovil, da se mi žolč in dvanajstnika razliva v trebuh, in zabičal, da moram od zdaj naprej živeti manj stresno. Stres se je iz službe seveda prelil tudi v moje družinsko okolje: očitek, da tu nisem bil v najboljši formi, bi bilo čisto na mestu, ampak, v danih okoliščinah, kdo pa bi lahko ostal hladen? Morda kakšen sociopat. Sem pa, odkrito rečeno tudi od moje žene pričakoval nekoliko več razumevanja, ne nazadnje je tu šlo za varnost države. A že po kakšnem letu in pol te najine zmeraj hujše agonije, katere podrobnosti nima smisla opisovati, je predlagala, da gre ona »začasno« k staršem, da lahko tako oba v miru premisliva o celotni zadevi. Toda, saj vsi vemo, da ko enkrat na mizo pade takšna pobuda … In res se je končalo tako, da sem slabi dve leti po pričetku te preklete vojne ostal sam.

 

Dragi bralec, draga bralka,

Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.

Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:

  • Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
  • Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.

 

Najlepša hvala za vajino pozornost,

Anže

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja