Puljenje plevela

Naj vam kar takoj povem, da ne boste mislili, da sem slab pripovedovalec, ker v naslovu zapišem eno, pričnem pa s čisto drugo stvarjo: res bi rad z vami delil zgodbo o pujenju plevela, a ta zgodba se ne prične z plevelom, temveč z limoninim drevesom, oziroma limonovcem, kot se po slovarju sodeč reče taki rastlini. Nisem bil namreč prepričan, ali je limonovec drevo, ali pa morda kakšna pijača, kot so limonce ali limonada, niti ne bi bil pretirano začuden, če bi to ime nosila neka žival, recimo zaradi njene rumene barve ali neke druge zveze z limonami, morda rada pleza po limonovcu, kaj pa vem. Zato sem se odločil, da bom raje preveril. Prosim, oprostite moji nevednosti, upam, da me nimate za popolnega neumneža, če pa me imate, pa tudi prav.

V glavnem, da bo zgodba imela popoln smisel, da bo zaokrožena, kot temu rečemo, moram začeti z limonovcem. Če tega limonovca ne bi bilo, bi skoraj zagotovo še zdaj razdraženo gledal ta moj plevel, le od časa do časa bi ga pokosil in se mrščil, ko bi neobhodno spet pognal iz zemlje. Morda sem vendarle slab pripovedovalec, ali pa že kar diletant, ker namenjam toliko pozornosti mojemu limonovcu. To oceno v celoti prepuščam vam, čeprav potihoma zares upam, da me nimate za takega. Do plevela še pridemo, to vam obljubim.

Torej, limonovec. Dobil sem ga skupaj s stanovanjem, ki je pred več leti prešlo v mojo posest. Stanovanje je v pritličju, nahaja pa se v mediteranskem pasu – oziroma, če se prav spomnim lekcij zemljepisa, bi bilo bolj pošteno, da rečem, da se nahaja v sub-mediteranskem pasu. Treba je biti točen, male nedoslednosti prerastejo v velike laži, to vsi vemo, in jaz nikakor nočem, da bi mislili, da vam lažem.

Stanovanje ima teraso, pred njo se nahajajo tri velike kamnite vaze, v dveh vazah je še do nedavnega raslo navadno šavje, iz tretje pa se je bohotil ta limonovec. Pojma nimam, kdo mi ga je posadil tja –  človek, ki bi mi lahko to najbolje pojasnil, je žal umrl. Najverjetneje bi lahko skrivnost izdal še kdo drug, ampak toliko časa se mi pa spet ne da vlagati v iskanje informacij o tej prilično nepomembni zadevi. Saj razumete.

Skratka, limonovec je pač rasel iz tiste vaze, prvih nekaj let mu nisem namenjal nikakršne pozornosti, ker mu tudi nisem imel za kaj namenjati pozornosti, dokler nisem sredi nekega poletja na njem opazil ducata zelenih sadežev. Seveda sem se jih zelo razveselil, kdo pa se jih ne bi, domači sadeži, nešpricani, kar pomeni, da je užitna tudi lupina, lahko jo naribamo v testenine z lososom ali v limonino pecivo ali kamor kol nam že poželi srce. Važno, da je eko-bio, da se nam ne nabirajo pesticidi v ledvicah ali jetrih ali kjer koli se pač ti nesrečni pesticidi že nabirajo. Ne vem točno, ker v vsaki oddaji povedo drugače.

Sicer me je limonovec najprej zvito prevaral. Avgust se je že bližal koncu, morda se je celo že začel september, eko-bio sadeži pa so bili še kar zeleni. Zato sem pač sklepal, da pred mojo hišo ne raste limonovec, temveč limetovec. Saj ne vem, če se drevesu z limetami reče limetovec, ampak pustimo zdaj to, ker niti ni bistveno, pa tudi v slovar se mi ne da iti še enkrat gledat, zdaj ko sem popolnoma zatopljen v pisanje te zgodbe. V glavnem, obral sem te »limete« in jih razdelil trem kolegicam, vse po vrsti so čedna dekleta, s pojasnilom, da jaz limet ne jem, so mi prekisle, alkohola bolj malo pijem, gin-tonikov in koktajlov po navadi sploh ne, v pivo se jih ne stiska, one pa naj si jih kar privoščijo, kakor si jih pač želijo privoščiti, jaz jih že ne bom sodil. S hvaležnostjo so jih vzele.

En sadež pa se mi je, žal, ali pa na srečo, odvisno kako gledate na zadevo (tako je nenazadnje z mnogimi stvarmi v življenju, ali ne?), skril med velikimi zelenimi listi. Zato sem ga opazil šele proti koncu leta, mislim, da je bil že december. Sadež je bil rumen in tako sem ugotovil, da pred mojo hišo ne raste limetovec, temveč limonovec.

To smešnico sem delil z vsemi, ki so jo hoteli poslušati. Veste, jaz sem vesel človek, mene nič ne moti, če se prijatelji kdaj nasmejejo na moj račun. Morda jim bo ta moja pomota vsaj polepšala dan in bo vsaj nekaj haska od mojega deljenja nezrelih sadežev trem čednim kolegicam. Tudi slednjim sem povedal o moji zmoti. Zakaj pa ne. Čeprav, enkrat sem šel na zmenek z nekim dekletom, ta je bila zares prava lepotica, morda celo najlepša ženska, kar sem jih kdaj koli poljubil, in ona me je sredi tega zmenka že kar precej nejevoljno vprašala, zakaj se toliko šalim na svoj račun. Ta zveza je bila sicer zelo kratkega daha. A nima smisla igrati, človek pač mora biti tisto, kar je. Ali pač?

Skratka, kmalu po tem obiranju nezrelih limon, mislim, da je bilo to predlani, je z drevesom nastal en problem. V veliki kamniti vazi, iz katere je rasel, se je po vsakem dežju začela nabirati voda. Najprej sem vsake toliko v roke vzel skodelico in to vodo ročno zmetal na parkirišče ob hiši. A listi drevesa so vse bolj rumeneli, začeli so odpadati, in to mi je dalo misliti, da bi bilo vendarle smiselno zadevo dokončno sanirati in drevo presaditi ter ga tako rešiti trpljenja. Sicer se je tistega leta, ko je v vazi pričela zastajati voda, zgodila ena povsem neintuitivna stvar: na limonovcu se je pojavilo polno plodov, rasli so kot za stavo, in konec leta, ko so končno porumeneli, sem jih s tega relativno majhnega drevesca obral več kot sto. Več kot sto, si morate misliti? Dvakrat sem jih preštel in jih nato še razprostrl po podu dnevne sobe ter jih fotografiral z mobitelom , sliko pa so dobili vsi bližnji sorodniki. Na Facebook ni šla, tam bolj malo objavljam.

Stvar mi nikakor ni šla v račun. Dokler je nisem razložil sosedu in ta mi je odgovoril, da je bilo to zadnje dejanje umirajočega bitja. Pred smrtjo se je želelo čim bolj razploditi. Zveni kar logično, ali ne? Vsaj jaz nisem prišel do neke druge, bolj smiselne razlage, tako da mu moram ker verjeti.

Ta moj sosed je, ne boste verjeli, kmet. Včasih je bil sicer policaj, zdaj pa je kmet. Tega si nisem izmislil, da bi mi lik bolje padel v tole zgodbo. Niti slučajno. Jaz ne lažem. Imam že raje, da vam ne povem ničesar, kot pa da si tule nekaj izmišljujem za pet minut vaše zabave. Morda je to narobe; ljudje ki si zmišljujejo stvari, znajo biti precej uspešni v življenju, a jaz tega pač ne bom počel za noben denar. Morda, če bi mi šlo za glavo. A trenutno zadeve še niso tako resne.

No, ta moj sosed živi čez cesto točno nasproti mene, njegova hiša je velika, v njej ima dva ali tri apartmaje, ki jih poleti oddaja turistom, za hišo pa trto, vse vrste sadnega drevja in precej obsežen oljčnik. Njegovo olje je kar drago, a vseeno ga kupujem pri njem, ker se mi pač ne da iskati cenejših variant, pa tudi mislim si, da mu s tem vračam za pomoč, ki mi jo včasih nudi. Pa še češnje sem lahko zadnjič zastonj pri njem nabiral.

V glavnem, soseda sem prosil, če mi lahko pomaga nekako izpuliti limonovec iz vaze. To sem poskusil storiti že prej, z lastnimi rokami, pa ni šlo, čeprav zadnje čase kar precej treniram. Sosed mi je pojasnil, da je korenina drevesa najverjetneje pognala skozi odtok na dnu vaze, ga zamašila, in da se prav zaradi tega ob dežju v njej nabira voda. Obenem pa je ta korenina privila drevo k tlom, zaradi česar ga bo zelo težko izvleči.

Neke nedelje sredi lanske pomadi, ko je zemlja že dovolj topla, da bo drevo preživelo presajanje, se je sosed pripeljal z nekakšnim mini traktorjem z debelo verigo na koncu. To verigo sva morala zavezati okoli vaze, da bi jo lahko s traktorjem prevrnila in s tem izpulila korenino iz zemlje. Tu pa se je pojavila ena težava. Moj limonovec je neke čudne sorte: njegove veje so prepredene s trnjem. To trnje je lahko zelo dolgo, kot otroški mezinec, in če nisi pazljiv, te neusmiljeno zareže v kožo. Sosed se je z lici, rokami, dlanmi in rameni rinil v drevo, da je lahko dosegel tista mesta pod vazo, kamor je bilo treba zatlačiti verigo, in skoraj takoj mu je pričela teči kri iz čela. Eno polovico obraza je imel kmalu čisto krvavo, kot da bi prišel s fronte, njegove roke in dlani jo niso bistveno bolje odnesle. Jaz nisem mogel narediti prav nič drugega, kot da sem se mu v imenu drevesa neprestano opravičeval, medtem ko se je on nabadal na trnje. Rastlina ni pokazala nobene hvaležnosti, ker ji rešujeva življenje.

Limonovec sva končno izdrla in ugotovila, da je korenina res prebila vazo. Žal se je korenina tekom prevračanja vaze zlomila, a sosed mi je zatrdil, da si bo drevo opomoglo.

Ob hiši imam ozek pas trave in na skrajnem koncu tega travnatega pasu, tistem, ki je najbližje cesti, je že čakala luknja za moj limonovec. Izkopal sem jo že pozimi, ker se bil neumen in sem mislil, da bomo presajali že takrat. Sosed me je odvrnil od tega, češ, da je še premrzlo, a ob tem dodal, da sem dobro storil s kopanjem luknje sredi zime, saj da bo mraz pobil vse bakterije v njej. No, kot kaže sem zaradi lastne neumnosti v bistvu naredil kar pametno stvar.

In zdaj, draga bralka in dragi bralec, smo končno prišli do plevela. Z njim je neločljivo povezano moje presajanje limonovca. Oziroma, natančneje rečeno, moja odločitev, kam točno presaditi ta limonovec. Na tistem delu travnika, kjer sem izkopal luknjo, se namreč bohoti ogaben, hudoben, stalno razširjajoč se plevel.

Ko je še majhen, niti ni tako grozen. Cel je zelen, izgleda kot nekakšno mini drevesce, prav ljubko, bi lahko pomislil kak sprehajalec vedrih misli, če bi se mu oko ujelo vanj, ko bi ravno korakal tam mimo. Potem pa raste, in raste, dvakrat hitreje od trave, steblo postane črnorjave barve, njegovi listi zadušijo vse pod sabo, in ko ga pokosiš, za njim ostane le ostudna črnosiva preproga razsekanih stebel. Pod zemljo pa ta plevel preprede svoje debele in mesnate korenine ter iz njih sestavi nekakšno gosto mrežo, ki posrka zase vso vodo in vsa hranila v zemlji.

Jaz popolnoma razumem, da v naravi vsa živa bitja tekmujemo za življenjski prostor. Tudi trave tekmujejo na ta način. A trave tekmujejo pošteno. Vsaka požene korenino, naravnost navzdol, tam raste, ob njej se ji lahko pridruži kakšna druga rastlina, ta raznolikost travnik bogati, in rezultat je čudovita različnost živega. Ta plevel pa ni zaradi svojih listov in vodoravnega razpredanja korenin niti malo fer do drugih rastlin in to me spravlja v veliko jezo, včasih pa že kar v bes.

S presaditvijo limonovca sem želel ubiti dve muhi na en mah. Rešiti drevo pred pogubo, to sem že povedal, in pa dati temu hudičevemu plevelu tisto, kar mu gre. Zato sem luknjo izkopal točno tam, kjer je bil ta plevel najbolj košat. S kakšnim veseljem sem zasajal lopato v zemljo! Pa čeprav je bila ta januarja še trda in mrzla, luknjo pa sem moral zaradi tega kopati praktično cel dan. Proti koncu mojega dela je užitek že skoraj popolnoma izhlapel, to vendar razumete, a povrnil se je takoj, ko sem dokončno odložil lopato in občudoval sadove mojega dela. Tudi sosed me je pohvalil: rekel je, da je luknja ravno prav velika in globoka.

No, luknja je bila spomladi pripravljena, bakterije (upam da) pobite, presajanje limonovca je uspelo, rumeni listi so mu odpadli, pričeli so poganjati novi, živozeleni, in jaz sem bil nadvse srečen. Dokler ni iz zemlje ob steblu drevesa spet pričel poganjati plevel. Na začetku je bil ljubek, kot sem vam že opisal, a seveda ni mene niti slučajno prevaral. Takoj sem ga populil, s tanko, belo korenino vred. Uh, kako sem ob tem užival.

Še bolj pa mi je zaigralo srce čez par mesecev, ko sem uvidel, da so na tistem mestu zdaj pričele poganjati mediteranske, oziroma, da vas ne zavedem, submediteranske trave. To mi je dalo misliti. Če populim še tistega, ki ga nisem izruval s kopanjem luknje …

Tako se je začelo moje puljenje plevela. Dobršen del sem ga populil že lani jeseni, in s to aktivnostjo nadaljujem vse do danes. Izruval sem že na metre in metre tistih dolgih, vodoravnih, mesnatih korenin, metal sem jih čez majhno škarpo na parkirišče in se zatem nadvse čudil, kako velik kup je nastal iz njih. Še en dokaz, kakšen uničujoč morilec je ta moj plevel.

Pri mojem delu sem kar uspešen. Na precejšnjem delu travnika, kjer je prej kraljeval plevel, zdaj že poganja trava. A med njo še zdaj na plan pribodejo sveži poganjki plevela. Ko že mislim, da sem ga na enem delu popolnoma iztrebil, se jih nekaj spet pojavi.

To me, kot si lahko mislite, spravlja v hudo nejevoljo. Zato sem v zadnjem času pričel malo spraševati okoli, kaj narediti v zvezi s tem.

Dobil sem različne nasvete. Nekdo mi je svetoval, naj ga kemično uničim. V za to specializirani trgovini naj kupim poseben pripravek za širokolistnat plevel, ga v skladu z navodili zmešam vodo in poškropim po rastlinah. Ta zamisel se mi malo upira. S strupom špricati po travi … Saj veste, jaz sem malo tako, eko-bio. Pa tudi, rekli so mi, da to morda ne bo pomagalo. Da obstajajo druge, boljše rešitve.

Ta boljša rešitev naj bi bi bila sledeča: pridejo vrtnarji, z bagerjem, odkopljejo par decimetrov globoko plast zemlje in zatem tja položijo novo angleško travico. Kar razgrnejo jo, z zemljo vred, kot preprogo. Ta zadeva sicer menda ni najbolj poceni, a k sreči bi si jo lahko privoščil, ne da bi moral zato zmanjšati svoje siceršnje življenjske stroške. Veste, pred časom sem nekaj malega podedoval, pa mi je zdaj nekoliko lažje. To vam kar odkrito povem, da ne boste mislili, da sem kakšen magnat, ali pa da sem nadvse sposoben v kakšni stvari in kot tak nadvse dobro zaslužim. To žal ni res – vir moje mirnosti v zvezi s finančno prihodnostjo je čisto navadna dediščina. No, saj tudi to zdaj vedno bolj požira inflacija, tako da me v bistvu vseeno že pričenja malo skrbeti za moje finance …

A pustimo zdaj inflacijo, to ni tema te pripovedi. Skratka, to odkopavanje zemlje in polaganje nove trave … Sliši se kot veliko dela. Najprej se moraš zmeniti z vrtnarji, potem moliti, da bodo res prišli, potem ti lahko še slabo naredijo … Z mojstri je danes problem. Povsod okoli mene se gradi, vsi so polno zasedeni, od zidarjev, eletkričarjev, vodoinštalaterjev (da vam ne pričnem razlagati, kakšne muke sem doživljal, ko mi je počil bojler!) in predstavljam si, da so zasedeni tudi vrtnarji. Pa se ti ne oglašajo na telefon, ko jih končno dobiš, ti dajo datum, a se nato ne prikažejo  … Poznam že vse njihove ukane. Moram priznati, da se vse bolj strinjam s tistimi, ki pravijo, da potrebujemo eno dobro staro recesijo. Da vse te falote spet postavi na svoje mesto. Da se bodo morali spet malo potruditi za posel. Ne pa da imajo polno rit vsega, mi, s plevelom pred hišo in počenimi bojlerji v kopalnici, pa trpimo.

Ideja s polaganjem angleške travice mi zaradi problemov z mojstri torej ni bila najbolj blizu. Pa še zaradi ene stvari sem imel težave z njo. Kot sem že rekel, oziroma, kot ste morda uspeli razbrati iz moje pripovedi: na mojem travniku rastejo vsakršne submediteranske rastline. Imam navadno travo, z dolgimi ozkimi listi, ki te urežejo, če ne paziš, ko ob njih puliš plevel. Imam takšno s širokimi, bodičastimi listi, kdo bi jo lahko imel za plevel, ampak niti slučajno ni plevel – korenina gre v zemljo naravnost navpično in pusti, da ob njej raste še kakšna druga stvar. Letos je na mojem travniku pognal celo mak, ki ga je verjetno prineslo s sosednjega polja. V enem kotu se bohoti drhteča divja meta. Pa še nešteto drugih rastlin in rož raste na mojem travniku. Lani sem jih tam nabral za privlačno sosedo, ko me je povabila na čaj za njen rojstni dan, in bila jih je zelo vesela. In zdaj, kako bi k temu sodila lepa angleška travica okoli limoninega drevesa?

Seveda je moj celoten travnik malo robat, mnogo izmed vas bi si verjetno želelo ob hiši imeti kaj nežnejšega, bosi nogi bolj prijaznega (čeprav moje podplate robatost čisto nič ne moti, ker sem se na to že zdavnaj navadil), skratka, nekaj, ob čemur bi naključni sprehajalec pomislil: ta pa res lepo skrbi za svojo okolico.

Takšno lepo negovano in nežno travico ima ob svojem pritličnem stanovanju moj drugi sosed, tisti, ki živi v hiši tik za mojo. Poleti ga včasih še iz postelje slišim, ko ob pol sedmih zjutraj zaliva to travo, da se mu ne posuši. Ali vi res mislite, da se meni da poleti vstajati ob šestih zjutraj, le zato, da bom zalival neko angleško travico ob moji terasi, da bodo imeli potem sprehajalci kaj za videti? Niti slučajno. Pa tudi, poleti je pri nas suša, vedno hujša bo, pravijo, treba je misliti na globalno segrevanje, dajmo imeti ob hiši nekaj, kar lahko preživi samo od sebe, ali vsaj s čim manj zalivanja. Razen če je to tisti ogaben plevel, tistega seveda ne bomo trpeli.

Pa še ena stvar je. Saj me jo je kar malo sram priznati, zdaj, ko sem se toliko pridušal čez moj plevel. Na nek čuden, da ne bom rekel perverzen, a zagotovo kar precej nenavaden način, sem pričel v njem prav uživati.

Nekateri meditirajo, nekateri se sproščajo na kakšne druge načine, jaz pa se sproščam s puljenjem plevela. Dovolite, da vam pojasnim. Recimo, da takole kot zdajle sedim pred računalnikom in nekaj tipkam. Glava postaja vedno težja, misli so vedno bolj utrujene, prsti so z vsakim udarecem po tipkovnici počasnejši. Človek potrebuje odmor, kar je seveda čisto normalno. No nekateri zaprejo oči in malo pomeditirajo, nekateri gredo na Youtube ali Facebook in malo posrfajo, jaz pa grem na moj travnik in izpulim par biljk plevela.

Ne boste verjeli, a to mi izjemno pomaga. Biljko zagrabim čisto spodaj, tam, kjer se že dotika zemlje, in nato previdno, z že izvežbanim gibom, počasi povlečem navzgor. Ključno je, da ti uspe izvleči čim več korenine. Večja, kot je korenina v moji roki, več dopamina mi moje žleze sprostijo v možgane.

Nekateri gredo na Facebook, ali Twitter, ali na tiste nove zadeve, za katere sem jaz že prestar, Tiktak ali kako se jim že reče, in tam nekaj objavijo ter potem čakajo, koliko všečkov, srčkov, smeškov oziroma česar koli že bodo dobile te njihove slike mačk, otrok, tortic, pridušanja čez tega ali onega politika in kaj jaz vem česa še. Vsak nov všeček pomeni en šusek dopamina naravnost v možgane, to so znanstveniki že dokazali. Jaz pa, kot rečeno, moje možgane z dopaminom napolnim prek plevela.

Moj način se mi zdi bistveno boljši. Vam bom razložil, zakaj. Vi lahko na Facebooku nekaj objavite in dobite le dva, tri, štiri všečke, ali pa tudi prav nobenega. Potrebujete dozico dopamina, dobite pa odmerek razočaranja. Povsem kontraproduktivno, ali ne? Jaz pa se vedno uspem zadovoljiti. Izruvam en plevel in postanem srečnejši.

No, moram vam priznati, ker sem, kot sem vam že rekel, pošten človek, in upam, da ste se do zdaj uspeli tudi vi v to že dodobra prepričati, torej, moram vam priznati, da puljenje plevela tudi mene ne osreči vedno. Ne osreči me takrat, ko mi iz zemlje z biljko vred ne uspe izvleči prav nič korenine. Na mojem travniku je zaplata še posebej trde zemlje, iz katere je izredno težko izvleči plevel s korenino vred. Ta zaplata je neusahljiv vir moje nejevolje. A za to imam zdravilo. Premaknem se na drug del travnika, tam, kjer je zemlja voljna in mehka, in tam mi praktično vedno uspe izvleči konkretno dolge korenine.

Vidite, kako mi je uspelo celotno situacijo s plevelom na koncu obrniti v moj prid. Še posebej sem vesel, ker zadnje čase opažam, da je novih poganjkov te nadloge vedno manj in da njegov prostor vedno bolj prevzemajo druge rastline. Še tisti lep, živordeč mak raste prav tam, kjer je bil prej plevel. Moj angažma torej ni sizifovo delo in enkrat mi bo uspelo populiti prav vsega. V to sem prepričan. No, saj se bo tu in tam še našel kak nadležen nadobudnež, ki se bo želel preriniti med poštene prebivalce mojega travnika, tu si ne delam nikakršnih utvar. A z njim bom opravil po hitrem postopku.

Pa vendarle, zdaj ko takole razmišljam … Morda pa bom vseeno tudi malenkost žalosten, ko plevela ne bo več. Eno obdobje se bo zame končalo. Moral si bom najti drug način sproščanja med delom. Z družabnimi omrežji nisem preveč na ti. Morda bi lahko poskusil z meditacijo. Ali pa kratkim sprehodom. Vsekakor pa upam, da mi bo uspelo spet nekako najti tisti občutek, tisto srečo, tisto čisto veselje, ko zasadiš nohte v svojega sovražnika, tam čisto pri zemlji, ga počasi in previdno potegneš iz zemlje, v rokah ti ostane njegova dolga, debela, umazano rjava korenina, in si rečeš: pa sem te, baraba hudobna!

No, zdaj veste, kakšna dilema me muči v zvezi z mojim plevelom. Pa brez zamere zaradi limonovca!

 

Dragi bralec, draga bralka,

Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.

Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:

• Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
• Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.

 

Najlepša hvala za vajino pozornost,

Anže