Pred nekaj meseci me je življenje spet povezalo z nekdanjim sošolcem s fakultete. Spoznala sva se v drugem letniku študija, okoliščin njegovega prihoda se ne spomnim natančno: morda je prej študiral izredno, in se nato prepisal k nam, na redni študij, povsem možno je tudi, da je leto dni pavziral in tako padel v našo sredino. Spomnim pa se, da je pred tem študiral nekaj drugega, morda pravo, a je tisti študij kmalu opustil. Bil je prijazen in precej energičen fant, tri leta starejši od naše generacije, z nekoliko daljšimi, skodranimi lasmi. Verjetno je bil prav zaradi teh njegovih lastnosti precej priljubljen pri študentkah.
Ne morem reči, da sva bila v času študija dobra prijatelja. Sva se pa zagotovo dobro razumela. Bil je del »naše družbe:« po navadi smo sedeli nekje v zadnjih vrstah predavalnic, skupaj jedli kosila na bone v fakultetni menzi ali v bližnjih restavracijah in se srečevali na pivu po predavanjih. Včasih smo skupaj tudi rogovilili – noči so po navadi se začele v enem izmed barov in nadaljevale v kakšen nočnem klubu, včasih so se za koga izmed nas končale v objemu kakšne študentke. Skratka, standardno študentsko življenje, bi lahko rekli.
Po koncu študija sva še nekaj časa ostala v stikih, saj me je povabil, naj z njim in njegovimi kolegi ob četrtkih zvečer igram nogomet. V tem času se je vedno manj mojih znancev udeleževalo skupniskih športnih aktivnostih, veliko se jih je iz glavnega mesta preselilo nazaj v domače kraje, bili so prezaposleni z novimi službami ali pa se jim preprosto ni več dalo ukvarjati s športom. Tudi njegovi družbi je takrat že manjkalo igralcev, in moj angažma bi jim prišel prav, mi je pojasnil. Njegovega povabila sem bil zelo vesel in sem ga tudi hvaležno sprejel.
Nogomet smo skupaj igrali kakšni dve, morda celo tri leta. Najprej nekje na vzhodu prestolnice, v precej spodobni telovadnici neke osnovne šole, na koncu pa v precej manjši, starejši in na splošno bolj klavrni telovadnici neke druge šole na severu mesta. Ne spominjam pa se več dobro, zakaj se je naše športni druženje nehalo, verjetno je bil posredi eden izmed že omenjenih razlogov, zaradi katerih so nogomet prenehali igrati tudi ostali študijski znanci.
V naslednjih letih sem se z njim srečeval bolj poredko. Kdaj pa kdaj sva se naključno srečala in kakšno rekla. Trikrat ali štirikrat smo se z »našo družbo« s študija odpravili na skupno pijačo ali večerjo, na katerih smo večinoma obujali spomine. Podružili smo se tudi, sicer vedno bolj poredko, na rojstnih dnevih nekdanjih sošolcev.
Moje življenje je bilo od zaključka študija dalje precej razgibano: nekaj časa sem živel v prestolnici, nato opravljal različne delovne prakse v tujini, se takrat, ko mi je šlo finančno bolj na tesno, spet preselil v rodni kraj k sorodnikom. Pred dvema letoma pa je prišla epidemija Covida in z njo policijska ura, prepoved druženja, in ostale omejitve, ki so nam takat grenile življenje. Spredvidel sem, da v takšnih pogojih nima smisla plačevati drage najemnine za sobo v prestolnici – ker smo lahko delali le od doma, je bilo popolnoma vseeno, kje se moj dom dejansko nahaja. Zato sem se odločil, da se preselim v sosednjo državo, v majhno obmorsko mestece, ki je le par deset kilometrov oddaljeno od državne meje.
Na obali zares uživam – ustreza mi morski zrak, umik od vrveža glavnega mesta, prijateljevanje s sosedi, pri katerih lahko na obisku ostaneš tudi po več ur, pa te ne gledajo postrani. A v preteklih mesecih so se, deloma zaradi konca epidemije, deloma pa zaradi menjave službe, moje delovne zadolžitve spet precej spremenile. Zdaj moram ponovno pogosto potovati v prestolnico.
Vožnja me kar izčrpa. Traja slabi dve uri, če na cesti ni gneče. Poleti, ko si asvalt delim s turisti, je seveda huje. A zaslužek je dober, lahko bi celo rekel, da zelo dober, zato se ne smem preveč pritoževati. Da pa bi zmanjšal trpljenje zaradi vožnje, sem se odločil, da si v prestolnici znova najdem sobo, v kateri bi lahko prespal takrat, ko bi moral biti iz poslovnih razlogov tam navzoč več dni zapored.
Iskanje sem pričel z objavo povpraševanja na družbenih omrežjih. Dobil sem dva odziva. Prvi je bil od še enega športnega znanca, s katerim sem nekoč igral badminton. Obvestil me je, da se mu je sprostila soba v stanovanju, ki ga oddaja študentom. Z ne ravno velikimi pričakovanji sem odšel na ogled te sobe in moji sumi so se potrdili. Ogledal sem si umazan pod, neoprano posodo v umivalniku, raztrgan kavč, prašno pohištvo in zamazano kopalnico. Soba, ki mi jo je ponudil, je merila manj kot deset kvadratnih metrov. Skratka, vstopil sem v razmere, ki bi jih pred pred petnajstimi leti morda še lahko toleriral, danes pa nikakor ne več.
Morda ste uganili, da je prišel drugi odziv od omenjenega kolega s fakultete. Njegova mati je lastnica medicinskega centra v tronadstropni hiši, ki se nahaja v enem izmed najbolj ličnih predelov prestolnice. Gre za četrt, posejano z družinskimi hišami, ki je nekakšna oaza med dolgočasnimi betonskimi bloki spalnih sosesk na obronkih glavnega mesta in načičkano lepoto s turističnim vrvežom zasičenega mestnega središča. V zadnjem nadstropju tega medicinskega centra se nahaja stanovanje, v katerem sta z mamo živela pred vrsto leti, preden sta se odselila vsak na svoje. Dnevna soba tega stanovanja je predelana v telovadnico za paciente, velika spalnica v arhiv, preostali del stanovanja, ki obsega zelo prostorno kopalnico, kuhinjo z mini jedilno mizico ob steni, vežo, delovno sobico in manjšo spalnico, pa je bil na voljo zame, če bi ga želel najeti. Oddal mi ga bo le zato, ker se poznamo, mi je pojasnil kolega – z mamo si namreč ne moreta privoščiti, da bi se mimo ordinacij v stanovanje sprehajali najemniki, ki bi lahko s svojimi dejanji ali obnašanjem ogrozili poslovanje centra. Najemnina, ki mi jo je ponudil, je bila nadvse ugodna, zato sem ponudbo z veseljem sprejel.
Nekaj mesecev po vselitvi me je moj novi stanodajalec povabil na praznovanje njegovega štiridesetega rojstnega dne. Še se spomnim praznovanja njegovega tridesetega rojstnega dne. Zabavo smo imeli v nekdanjem baru, ki se je nahajal poleg striptiz kluba nekje blizu strogega centra prestolnice, in ki ga je bilo možno za ugodno ceno »na črno« najeti za takšne priložnosti. V prostoru so bile pravokotne železne mize in oguljeni stoli, oziroma, bolje rečeno, nekakšni oblazinjeni barski fotelji, na katerih sta lahko sedela po dva gosta hkrati. Ob eni izmed sten je bil barski pult s velikim pokončnim hladilnikom s steklenimi vrati, za barom pa mala sobica, v katero je bilo moč zložiti palete piva, steklenice vina in žganja, plastenke koka-kole, prigrizke … Za ozvočenje so skrbeli zvočniki, ki so bili vsaj deloma skurjeni, saj niso več oddajali basov, zaradi česar so vsi komadi zveneli nekoliko groteskno. A po nekaj popitih pijačah te grotesknosti nisem več opazil.
Zabavali smo se do jutranjih ur. S prostorom sem bil tako zadovoljen, da sem v njem par let pozneje tudi sam organiziral praznovanje za moj trideseti rojstni dan. Pozabil pa sem, ali se je mojega praznovanja udeležil tudi moj stanodajalec, in ali je takrat ozvočenje že bilo popravljeno.
Kakor koli, njegova zabava ob vstopu v peto desetletje življenja je postregla s povsem drugačno atmosfero. Najprej bi se morala odvijati na idiličnem otočku sredi prelepe reke, ki leži ob državni meju na jugovzhodnem delu države. Vendar pa je moral zaradi razlogov, ki so mi že ušli iz glave, moj stanodajalec praznovanje prestaviti na nek hrib v samem osrčju države.
Na dan praznovanja, bila je nedelja, sem se tako usedel v avto in se po praznih cestah odpeljal v to hribovje vzhodno od prestolnice. Po mnogih serpentinah lokalne ceste sem se postopoma dvigoval nad pokrajino in z vsakim ovinkom bolj užival v razgledu na obrise glavnega mesta na eni strani in zelene doline na drugi. V teh hribih nisem bil še nikoli, zato sem bil kar vesel priložnosti, da se v živo seznanim z njimi.
Pripeljal sem se do vasi ob cilju moje poti, zgrešil ovinek, obrnil avtomobil, našel kapelico, ob kateri bi moral zaviti na levo, in ugotovil zakaj sem se uštel. Zaviti sem moral na komaj opazen gozdni kolovoz, in ko sem si ga ogledal z asvaltirane ceste, me je zaskrbelo za podvozje mojega avtomobila. Kljub temu sem zapeljal nanj in se po po strjeni zemlji in precej velikih kamnih na poti po polžje prebijal dalje. Po nekaj sto metrih so se drevesa umaknila manjšemu parkirišču, ki je naznanjal moj kočni cilj. V mislih sem si že oddahnil, ko je sprednji del avtomobila podrgnil v rob v luknje v kolovozu, ki je nisem opazil pravi čas. Glasno sem zaklel in parkiral avomobil.
Levo od parkirišča se mi je odprl pogled na veliko nogometno igrišče sredi gozda. Ob igrišču se je nahajal razmeroma prostorna betonska ploščad z dolgimi lesenimi mizami in debelimi podolgovatimi deskami, ki so bile položene na železna stojala in so igrale vlogo klopi. Prostor je bil okrašen z živobarvnimi baloni, precej klopi je že bilo zasedenih. Zdelo se mi je, da je bilo otrok na pikniku prav toliko kot odraslih. Ob klopeh se je nahajala manjša koča, v kateri so bili, kot sem ugotovil nekaj trenutkov pozneje, hladilniki s pijačo.
Stopil sem do slavljenca, mu čestital in priložnost izkoristil še za to, da sem mu v roke porinil denar za najemnino za stanovanje – bili smo namreč na začetku meseca. »S tem bom plačal za polovico zabave,« mi je pripomnil. Rekel sem mu, da bom kot darilo za njegov rojstni dan nakazal nekaj denarja dobrodelni organizaciji po njegovi izbiri, saj da je on »tako ali tako poln denarja«, zato mu nima smisla kupovati daril ali dajati gotovine. Pohvalil je moj predlog in mi povedal ime organizacije, kateri naj nakažem denar. Nato mi je postregel s pijačo in se opravičil, saj se mora zdaj posvetiti naslednjemu gostu.
Usedel sem se za eno od klopi in se razgledoval po obrazih gostov. Postopoma sem nekatere izmed njih pričel prepoznavati kot nekdanje soigralce četrtkovih nogometnih večerov. Zazdelo se mi je, kot da so so se ti večeri zgodili v nekem drugem življenju.
Z enim izmed nekdanjih soigralcev sem se zapletel v krajši razgovor. Potožil mi je, da ima že nekaj časa poškodovana kolena, zaradi česar igra le še pozicijo vratarja. Odvrnil sem mu, da imam tudi sam v kratkem termin za slikanje desnega kolena z magnetno resonanco. Sicer lahko športam, sem mu pojasnil, a dan po športni aktivnosti me noga kar precej boli.
S sogovornikom sva opazila, da se je tik ob koči nekaj ljudi postavilo v vrsto. Tam je nek mladenič, ki ga je moj stanodajalec najel za to priložnost, na žaru pekel meso. Tudi meni je že pošteno krulilo v želodcu, zato sem se postavil na konec vrste, vzel v roke papirnat krožnik in leseno žlico ter potrpežljivo čakal na postrežbo. Ko sem se po kakšnih petnajstih minutah, s kruhom, čevapčiči in malo pečene zelenjave usedel za eno izmed lesenih miz, sem bil razočaran. Čevapčiči so bili suhi in imeli so postan okus. Za trenutek me je celo zaskrbelo, da bom imel pozneje prebavne težave. A sem misel hitro zatrl, da si ne bi z ustvarjanjem skrbi o nečem, kar se najverjetneje ne bo zgodilo, pokvaril preostanka nedelje.
Prisilil sem se zaužiti vse, kar sem si nadeval na krožnik. Da ne bom potem lačen, sem se hrabril. Ko sem pojedel, sem se spet ozrl okoli sebe. Vse mize pred kočo so bile zdaj polne mam, očetov in njihovih otrok. Otroci so bil v večinoma mlajši, še predšolski, nekaj pa jih je po izgledu sodeč že obiskovalo višje razrede osnovne šole. Zazdelo se mi je, da sem edini, ki je na piknik prišel sam.
Da bi naredil prostor tistim, ki so se s polnimi krožniki vračali od žara, sem vstal in se sprehodil do parkirišča. Parkirišče se je nahajalo na nekakšnem nasipu nekaj metrov nad nogometnim igriščem ob koči in na njegovem robu je nekdo postavil par klopi brez naslanjal. Usedel sem se na tisto, ki je bila najbližje koči.
Zazrl sem se v igrišče in užival ob pogledu, ki se je odpiral pred mano. Robata trava na igrišču je se prav idilično ujemala z gozdom, ki ga je obdajal z treh strani. Gozd je bil še cel zelen, saj se je poletje šele pričelo prevešati v jesen, boljšo kuliso za igro bi si bilo torej težko zamisliti. Da se žoga ob slabo odmerjenem strelu al podaji ne bi odkotalila v gozd, je poskrbela pletena mreža, ki je bila razpeta na visoke tramove ob robovih igrišča.
Na igrišču so se že igrali otroci. Nekateri so si podajali frizbi, nekateri so z očeti brcali žogo oziroma streljali na gol. Nekaj mlajših se je lovilo med seboj ali pa v zrak metalo puhasto stvar, ki je izgledala kot pomanjšana žoga za ameriški nogomet, ki ji je nekdo na en konec pritrdil dolg rep s štirimi stabilizatorji.
Nenadoma je iz zvočnika zadonel glas enega izmed povabljencev. Vse navzoče je obvestil, da se bo v čast slavljencu čez eno uro pričela nogometna tekma. Dobrodošli smo vsi, ki si želimo igrati.
Pravkar sem preboleval prehlad, a sem na podlagi obvestila v vabilu, da bomo na pikniku igrali športne igre, s seboj vseeno prinesel športno opremo in superge. Superge so bile sicer v zelo bornem stanju: bile so obrabljene, v eni je nekje pri prstih zevala luknja, drugi je odstopal podplat. Že zdavnaj bi si moral kupiti nove, a sem na to preprosto pozabil.
Preudarjal sem, ali naj se udeležim nogometne tekme, ali pa naj se raje dobro pozdravim. Športna aktivnost med prehladom mi namreč vedno podaljša prebolevanje ali pa celo povzroči ponoven izbruh bolezni.
Med premišljevanjem sem se zagledal v par, ki sem ga sicer opazil že prej. Ženska je bila prava lepotica. Nosila je sončna očala, oblečena je bila v nekakšno modno trenerko, obuta je bila v opanke, na katere so bile prišite školjke in steklene imitacije biserov. Imela je malenkost izbočen trebušček, vprašal sem se, ali ni morda ponovno noseče, tudi zato, ker ji je žarel obraz. Namreč, neka nekdanja sodelavka, ki je takrat pod srcem nosila svojega tretjega otroka, mi je takrat, da ženskam med nosečnostjo žarijo obrazi, s čimer naj bi poskrbele, da so takrat za partnerja še bolj privlačne. Evolucijsko gledano jih namreč partner ne sme zapustiti ravno v času, ko mora poskrbeti za njihovo dobrobit in za dobrobit zaroda.
Tudi partner ženske z žarečim obrazom je nosil sončna očala. Medtem, ko si jih je ona med jedjo snela, jih je on imel na sebi tudi takrat, ko si je v usta tlačil čevapčiče in koščke lepinje. Kadil je na roko zvite cigarete in se med kosilom pomenkoval z neko drugo žensko. Dobil sem občutek, da se ne bo udeležil nogometne tekme, in ta moj občutek se je kasneje izkazal za pravilnega.
Imela sta majhno punčko, ki je bila stara ravno toliko, da je že hodila sama, govoriti pa še ni znala. Imela je tisto zgodnjo hojo malčkov, ko negotovo stopicljajo po ravni podlagi in se človek ob vsakem njihovem koraku ustraši, da bodo padli, stopnice pa so zanje še daleč prevelik zalogaj. Ta majhna punčka je najprej sama prikorakala mimo mene, medtem ko jo je mama z budnim očesom spremljala izza mize. Ko me je punčka uzrla, sem se ji nasmejal in pomahal. Tudi ona se mi je prešerno zasmejala in mi pomahala nazaj. Nekaj minut pozneje je punčka spet prikorakala mimo mene. Tokrat jo je za roko vodila mati. Pogledala me je, se zasmejala in mi pomahala, še preden sem jaz utegnil pomahati njej. To je opazila tudi mati in se mi prisrčno nasmehnila. Seveda sem jima vrnil pozdrav in nasmeh. Nato sta skupaj odšli na nogometno igrišče in si pričeli podajati žogo.
Med mojim opazovanjem dogajanja na igrišču je k meni za nekaj trenutkov prisedla žena mojega prijatelja slavljenca. Imata dve punci, ki sta že v osnovni šoli. Mislim, da obe trenirata ritmično gimnastiko. Pripomnila mi je, da se nisem znašel ravno v svoji družbi.
»Je že v redu,« sem ji odgovoril in se ji plaho nasmehnil.
Malo pred četrto sem se odločil pozabiti na sledove bolečin v grlu, stopil do avta in se preoblekel v kratke hlače, sintetično majico in pošvedrane superge. Pritekel sem na igrišče in si z ostalimi udeleženci nogometne tekme pričel podajati žogo. Eden izmed njih je bil v polni nogometni opremi: nosil je dres neke nogometne ekipe, pa nogavice do kolen, pod katerimi so bili morda celo ščitniki za golenico, obute pa je imel čisto prave kopačke s plastičnimi čepki na podplatih za boljši oprijem na travi. Pripomnil sem mu, da nogometa nisem igral že več let in da upam, da bom lahko ostalim igralcem pariral v igri.
Razdelili smo se v dve ekipi. V vsako smo odrasli vzeli tudi nekaj starejših otrok. Pričeli smo igrati in šlo mi je presenetljivo dobro. Prvi gol za mojo ekipo že takoj na začetku igre zabil eden izmed soigralcev, ki je izkoristil nepazljivost v obrambnih vrstah nasprotnikov. Nato sem dva gola hitro dosegel še sam.
Drugi ekipi je nekje na polovici prvega polčasa le uspelo doseči zadetek. Kljub temu so se pričeli pritoževati, da je naša ekipa premočna. Ne morem vam povedati, kaj točno je bil vzrok moji odločitvi, a skoraj nemudoma sem se javil, da prestopim k slabši ekipi. Po prestopu sem hitro zabil še dva gola. Moja bivša ekipa je zmogla zabiti še enega, tako da se je prvi polčas končal z rezultatom štiri proti tri za moje prvotne soigralce.
Med premorom sem ob igrišču opazil še enega sošolca s fakultete, s svojo punco, uspešno pravnico, ki je pred kratkim odprla lastno odvetniško pisarno, in dvoletnim malčkom. Z njim sem tudi po koncu študija ostal v rednih stikih – lahko bi celo rekel, da sva ohranila kar precej trdno prijateljstvo. Ta dan je bil oblečen v dres nogometnega kluba Manchester United, za katerega navija že od malih nog. Sedel je ob igrišču za razpeto najlonsko mrežo in si dajal opravka z jedačo na papirnatem krožniku. Prešerno sem ga pozdravil in vprašal, če se nam bo v drugem polčasu pridružil pri igri. Odmahnil je z roko in dodal, da bi bilo kaj takega zanj v tem trenutku precej nevarno, saj da je popolnoma izven forme.
Začel se je drugi polčas. Kmalu sem zabil še en gol, rezultat sem poravnal na štiri proti štiri. Moj prvotni soigralec, tisti v kopačkah in nogavicah do kolen, kateremu sem pred tekmo jamral o moji vprašljivi formi, me je vprašal, kakšno predstavo sem šele sposoben prikazati takrat, ko menim, da sem dobro pripravljen na igro.
Nasprotni ekipi je uspelo doseči še en gol, a smo kmalu izenačili. Tokrat nisem bil strelec, temveč podajalec. Slavljenec, ki je bil na začetku tekme v moji ekipi, zdaj pa je igral za nasprotnike, je ob tem jezno vzklinkil »glej ga, pa spet je imel prste zraven,« in s prstom pokazal name.
Rezultat je bil zdaj pet proti pet in igra se je umirila. Noge so postajale utrujene, dihanje pa vedno bolj zasopli. Nobena ekipa ni skupaj spravila več kot par podaj, resne priložnosti zadetek si ni uspela priigrati ne ena ne druga stran.
Dogovorili smo se, da bo odločil zlati gol. Po nekaj minutah nadaljnjega mučenja žoge sem se odločil, da se bom iz napada preselil v obrambo in poskušal od tam graditi igro svoje ekipe. Kmalu po spremembi igralne pozicije sem odvzel žogo slavljencu, ki je preigraval v napadu nasprotnikov, in jo podal do soigralca na sredini igrišča. Ta jo je podal naprej do našega napadalca in slednji je dosegel odločilni gol za zmago.
»Slavljencu bi pa res lahko pustili zmago,« so se napol v šali, na pol zares zaslišali očitki nasprotnikov.
Po koncu tekme se je piknik vrnil v stare tirnice. Igrišče so spet zasedli starši s svojimi majhnimi otroci. Pričel sem se pomenkovati s prijateljem v dresu Manchester Uniteda. Med pogovorom se je pričel ozirati okoli sebe in glasno vprašal, kje sta njegova punca in otrok. Končno ju je uzrl, ko sta se prikazala izza velikega lesenega igrala ob nogometnem igrišču.
»Zares sem vesel, da sem si ustvaril družino,« mi je nato rekel, kar sam od sebe. »Mislil sem, da si jo bom že prej. No, pa saj ni važno. Važno je, da se je zgodilo.«
Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Zato sem mu le pokimal.
Tudi z njegovo punco sem spregovoril nekaj besed. Vprašal sem jo, če bi mi lahko pomagala pri sestavi pogodb o zaposlitvi, saj da bom moral v okviru svoje službe najverjetneje kmalu iskati dodatno delovno silo. Povedala mi je, da za te stvari ni strokovnjakinja, da pa ima ena izmed njenih kolegic delovno pravo v malem prstu in me lahko predstavi njej.
Njun otrok je postajal zaspan in odločila sta se za odhod. Ozrl sem se po družbi, ki se je zbrala na pikniku. Tudi ta se je že pričela redčiti. Stopil sem do slavljenca, se mu še enkrat zahvalil za povabilo in se poslovil.
Usedel sem se v avto, prispel v prestolnico, in se skozi prazne hodnike medicinskega centra v nekakšni otožnosti povzpel do najetega stanovanja v tretjem nadstropju stavbe. Tam sem pograbil svoj prenosni računalnik, toaletne potrebščine in umazano perilo, se vrnil v avto, si obrisal nos, pretegnil noge, ob tem zaslišal lahen pok v desnem kolenu ob katerem me je za trenutek zabolelo, pritisnil na plin in pričel z večerno vožnjo proti morju.
Dragi bralec, draga bralka,
Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.
Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:
- Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
- Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.
Najlepša hvala za vajino pozornost,
Anže