Preberite prvi in drugi del zgodbe.
Kakšne tri tedne po tem, ko sem se letos na začetku marca prvič odpravil nabirat divje šparglje in med nabiranjem srečal punčko, ki mi je že pozimi najprej za dva evra prodala ničvreden kamen, na prvem letošnem pohodu v goščavo pa sem jo naučil, kako se nabira to zeleno delikateso, sem med ekspedicijo, ali, pravilneje rečno, na koncu ekspedicije, doživel neljub pripetljaj.
Kot po navadi sem se do goščave, kjer šparglje nabiram, odpeljal s kolesom. Na tem mestu moram, da bo zgodba dobila zaokrožen smisel, nekaj vrstic najprej nameniti okoliščinam pridobitve tega kolesa. Kolo je bele barve, znamke Ghost, ima zavore na diske, na sprednjih vilicah amortizerje, ki jih lahko s posebnim stikalom na balanci bodisi vključiš bodisi izključiš, je lahko, trpežno in se nadvse dobro vozi. Vzrok je najverjetneje njegov cenovni razred. Čeprav je staro že več kot deset let, je stalo nekaj tisoč evrov, kar še danes ni tako malo, pred pokoronsko inflacijo pa je ta znesek predstavljal še bistveno večji udarec po denarnici. A kupil si ga nisem sam, podaril mi ga je bratranec, novodobni gastarbajter, ki si kruh služi v Nemčiji, izvorni domovini kolesa, v korporaciji, kot nabavnik za plastiko na oddelku malih gospodinjskih aparatov, tam pa zasluži pri nas tako želeno evropsko plačo. Dal mi ga je, ko sem potožil, da sem moral na odpad peljati moje prejšnje kolo, ki je bilo vse kaj drugega kot to belo čudo nemške tehnike, bil je namreč predstavnik najnižjega cenovnega razreda, znamke Scirocco, verjetno narejen nekje na Kitajskem, in za majhen denar prodajan v verigi ene izmed velikih športnih trgovin. To kripo mi je prodal nekdanji sodelavec, že rabljenega, za sto evrov, nekje okoli leta 2017, ko sem mu povedal, da potrebujem kolo za na morje. No, kljub mojemu omaloževajočemu odnosu do tega kolesa moram priznati, da mi je prišel zelo prav, tudi med korona krizo, ko sem v pomanjkanju možnosti organiziranih športnih udejstvovanj z njim prekrižaril kakšno četrtino istrskega polotoka. Kolo je bilo železno, nadvse težko, in ko sem ob nekem servisu serviserju povedal, da sem z z njim v enem dnevu naredil tudi po osemdeset kilometrov, mi je serviser s precej začudenja čestital za ta podvig. A kot je v navadi človeka, da ne ceni poceni stvari, sem tudi jaz s tem predhodnikom delal kot svinja z mehom. Ker bi bila morebitna kraja brez hujših posledic, sem ga cele dneve in noči, tudi pozimi, puščal zunaj, na terasi. Kolesa mi sicer niso ukradli, pa čeprav sem ga zunaj pogosto pozabil celo zakleniti, je pa v nekaj letih povsem zarjavelo, moja brezbrižnost ga je torej pripeljala v zabojnik za kovinski kosovni odpad. Njegovega naslednika seveda ne puščam več na verandi, po uporabi ga vsakič takoj pospravim v dnevno sobo. Lekcijo sem torej dodobra svojil.
Torej, kot po navadi sem se do goščave, kjer nabiram šparglje, tudi proti koncu prvega pomladnega meseca odpeljal s tem čudom nemške tehnike. Kot zmeraj sem ga tudi tokrat postavil ob enega izmed dreves v redkem gozdičku, kjer med borovimi drevesi poganja le prijetna trava in ki ga od goščave, glavnega nabirališča špargljev, loči cesta v Umag, ter ga aklenil s ključavnico. V skladu s tradicijo sem šparglje najprej pričel nabirati v gozdičku, nato pa se podal čez cesto, med trnje, ostro travo in lovorjevo grmičevje, kjer je užitek ob nabiranju precej manjši, bera pa bistveno večja.
Špargljev sem tisti dan nabral res veliko, na tržnici se šopek prodaja po osem evrov, z mojo nabirko bi jih zagotovo zaslužil vsaj petdeset. Iz goščave sem se, sicer preboden z nekaj trnji, tako vrnil sila zadovoljem, v mislih sem si že predstavljal, kako bom veliko pest podaril obema starejšima sosedama, ki stanujeta v večstanovanjski hiši, v kateri bivam tudi sam, meni pa jih bo ostalo več kot dovolj za par porcij z jajci in zagotovo še za kakšno rižoto.
Takoj, ko sem se s polno plastično vrečko izkopal iz tistega trnja, sem pogled povsem instiktivno usmeril proti drevesu, ob katerega sem zaklenil moje kolo. Nisem ga zagledal. Stisnilo me je v prsih, pomislil sem na najhujše, a se do neke mere vseeno uspel nekoliko potolažiti s pojasnilom, da ga iz trenutne točke zrenja morda ne morem videti. Nisem si namreč mogel predstavljati, da bi kdo v našem zaspanem mestecu izven turistične sezone lahko bil tak barabin, da bi mi ga ukradel.
A moje iluzije o poštenosti vseh ljudi, ki so se v prejšnjih dveh urah gibali v okolici, niso trajale prav dolgo. Zakorakal sem čez cesto, v gozdiček, in kolesa ni bilo na spreged.
Zavzdihnil sem in se poskušal potolažiti z mislijo, da če pa si ga nekdo tako želi, da je za to pripravljen poseči po kaznivem dejanju, pa naj ga ima. A tolažba ni uspela; pričel sem premlevati, ali bi zadevo prijavil na policiji. Toda, težava je bila v tem, da nisem imel nikakršnega dokaza o mojem lastništvu kolesa, še fotografije na mobilnem telefonu ne. Hodil sem po gozdičku gor in dol in se nazadnje odločil, da bom poklical mojega dobrotnika, bratranca z Nemčije. Na kratko sem mu razložil situacijo, bil okaran, ker sem tako drago kolo puščal prepuščeno samemu sebi v nekem gozdu, in na knocu dobil informacijo, da tudi on njegove fotografije po vsej verjetnosti nima – sicer bo še preveril, a prevelikih upov v uspeh te preverke nima smisla polagati.
Med razmišljanjem, ali ima konec koncev smiselno imeti kolo velike vrednosti, če pa si moraš vseskozi, kamor koli že greš, delati skrbi, da ga kdo ne ukrade, sem opazil, da se mi z zgornjega roba gozdička približujeta dve osebi, ki sta bili, če sem povsem iskren, sumljivega videza in še bolj sumljivega nastopa.
Bila sta moška, mlajša, okoli dvajsetih let, temne polti, delovala sta precej živčno, oblečena pa sta bila v tisti črni trenerki, kot jih vidiš v kakšnih filmih, kjer vlogo antagonistov igrajo pripadniki mafije iz kakšne balkanske države. Hodila sta proti meni, me klicala in kazala z rokama, naj jima pridem nasproti.
Korak se mi je nekoliko zašibil, spreletel me je strah, ozrl sem se naokoli. V gozdičku sem bil razen njiju sam, če oropata še mene, me je prešinilo, mi ne bo pomagal nihče. Po trenutku oklevanja sem vendarle zakorakal proti njima.
Z mano sta pričela govoriti v nadvse polomljeni angleščini, še beseda polomljeni je v bistvu nadvse darežljiva, v resnici nista znala več kot par besed po anglešlo. Vseeno sta mi uspela ustno predati informacijo, da prihajata iz Kosova, in me vprašala, če iščem kolo. Pritrdil sem jima. Eden izmed njiju je nato iz žepa izvlekel mobilni telefon, pričel s prsti udarjati po ekranu, nato pa mi ga je pomolil pred oči. Uvidel sem, da je na ekranu googlov prevajalnik, v katerega je natipkal stavke v albanščini, google pa jih je prevajal v angleščino.
Tudi ti prevodi so bili slabi, mučil sem se z dešifriranjem nenavadne postavitve besed v povedih, a nekako sta mi na ta način le uspela skomunicirati zgodbo, ki pa se mi je takoj zazdela nenavadna. Medtem, ko sem bil jaz v goščavi na lovu za šparglji, naj bi do kolesa prišla dva mulca in mi ga poskušala ukrasti. Moja sogovornika naj bi ta mulca pri tem zalotila, domnevna prestopnika sta zbežala, onadva pa sta kolo, da bi ga zaščitila pred drugimi nepridipravi, ki bi se takrat utegnili klatiti tam okoli, odpeljala k sebi domov. Povabila sta me, naj stopim z njima, da mi ga vrneta.
V tistem trenutku so mi možgani v spomin priklicali zgodbe o domnevnih krajah organov med vojno na Kosovem na prelomu tisočletja. Moj um se je pričel spraševati, ali bosta tudi mene zvabila v neko hišo in mi pobrala ledvici. Morda me zaradi tega obsojate, morda me imate za ksenofoba, morda je vaša kritika tudi upravičena, ampak, v svoj zagovor naj rečem, da strahov, ki se pojavljajo v nas, po mojih življenjskih izkušnjah ni mogoče povsem kontrolirati. Mogoče pa je delovati navkljub strahovom, ki se porajajo v tebi, in to sem na koncu tudi storil. Zakorakal sem z njima proti hiši, a moja notranjost je bila daleč od stanja miru.
Med potjo navkreber me je eden izmed mladeničev vprašal, s čim se ukvarjam. Razmišljal sem, kako naj jima ob upoštevanju jezikovnih barier to pojasnim. Izustil sem, da delam na računalniku in jima to še demonstriral s kretnjo, ki naj bi ponazorila tipkanje po tipkovnici. Onadva sta ob tem občudujoče prikimala, v mobitel nekaj vtipkala, in googlov prevajalnik mi je izdal, da delata v gradbeništvu.
Prispeli smo na vrh hribčka, do roba gozdička, in ugledal sem moje kolo, prislonjeno na nizek zid pred prvo hišo, in si oddahnil. V notranjost poslopja me torej ne bosta zvabila. Zaslišal sem glas, prihajal je nekje od zgora, in pogledal sem kvišku, na balkon hiše. Na njem sem ugledal starejšega moškega in starejšo žensko, k tej ženski pa je bila v objemu privita tista punčka, ki mi je za dva evra prodala tisti majhen kamen, porisan s kredo, nato pa sem jo učil nabirati šparglje. Starejši moški na balkonu in eden izmed mojih mladih spremljevalcev sta mi hkrati začela razlagati, da naj prihodnjič kolo za čas mojega nabiranja pustim pri njih, češ, da bodo oni pazili nanj.
Zahvalil sem se jim in enemu izmed mladeničev ob meni ponudil pest špargljev. Zgrbančil je obraz in z očitno nejevoljo, celo z nekakšnim gnusom, odkimal. S tem se mi je razkrila še ena skrivnost, namreč, zakaj tista mala punčka, ki je za razliko od svoje preostale družine tekoče govorila hrvaško, ni poznala te zelene delikatese, ko sva se proti začetku meseca srečala v gozdu.
Na poti domov sem razmišljal o zgodbi domnevne kraje mojega kolesa. Odkrito rečeno se mi je zdela nenavadna. Dva mulca sta poskušala ukrasti kolo in ravno v tistem sta mimo prišla moja rešitelja ter preprečila krajo? Obšla me je zla slutnja: morda sta kolo dejansko ukradla sama, ga pripeljala domov, oče ju je nadrl in ko sta me videla, sta mi ga morala vrniti. Ob tej slutnji me je seveda popadel sram, v mislih sem že videl pogrom nad mano, ki bi se izvršil, če b moje domneve delil na kakšnem družabnem omrežju. A ta sram …Moram priznati, da tu nimam nekega pametnega odgovora. Moji občutki v zvezi s situacijo so mešani, nestanovitni, če sem glede česa vsaj nekoliko prepričan, je to dejstvo, da občutkom v tem primeru težko zaupam.
Kakor koli, maslednjič, ko sem se odpeljal nabirat šparglje, kolesa nisem pustil ne ob drevesu v gozdičku ne ob hiši družine s Kosova. Ob goščavi sem sestopil z njega, ga prijel za okvir, ga nesel kakšnih deset metrov v zaraščeno travo, trnje, drevesa in lovorove grme, ter ga na neki čistinici položil na tla, tako, da ga s ceste ni bilo moč videti. Pa čeprav sem s tem tvegal, da mi kakšna trnova veja, ki bi se utegnila skrivati pod gosto travo, prebode zračnico.
Dragi bralec, draga bralka,
Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.
Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:
- Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
- Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.
Najlepša hvala za vajino pozornost,
Anže