Kriza življenjskega smisla, s katero se sooča vse več prebivalcev zahodnih družb, ni novodoben pojav. Nihilizem, filozofsko prepričanje, ki naj bi vodilo v to krizo, in ki pravi, da smisel, moralnost, resnica ali znanje v resnici ne obstajajo, so zagovarjali že nekateri filozofi v antični Grčiji. Razraščati pa se je začel v moderni dobi, z napredkom znanosti in zatonom religij. Bil je hvaležna tema pisateljev, na primer Dostojevskega, ki je v svojih romanih, morda še najbolj nazorno v Besih, v katerih opisuje negativne posledice dejanj mladih, ki želijo izvesti nasilno revolucijo. S tem je napovedal poznejše prelivanje krvi med in po oktobrski revoluciji v Rusiji in želel bralce posvariti pred destruktivno naravo življenja brez smisla, tako kar zadeva učinek na posameznika kot tudi posledice za celotno družbo. Tema je vodilna ideja tudi v Alamutu našega Vladimirja Bartol, glavni junak romana Hasan ibn Saba namreč za dosego svojih političnih ciljev uporablja morilce oziroma asasine, svoje metode pa upravičuje z rekom nič ni resnično, vse je dovoljeno. V sodobnih zahodnih družbah pa o pomanjkanju smisla govorimo predvsem v okviru lastnega duševnega blagostanja – po prepričanju filozofa Viktorja Frankla naj bi se percepcija, da življenje nima smisla, v ljudeh izrazilo v obliki agresije, odvisnosti in depresije.
Kot vzrok za pojav nihilizma v sodobno družbi se najpogosteje navaja razraščanje hiperindividualizma in iskanja takojšnjega zadovoljstva, torej način življenja, ki poudarja izpolnjevanje pohlepa po takojšnjem, kratkoročnem užitku. Status, denar, moč so vrline, ki ljudem omogočajo izpolnitev teh užitkov, zato so v sodobni družbi čaščene, tiste, ki teh »vrlin« ne dosežejo, pa pogosto obravnavamo kot nekakšne zgube, ki so si same krive za svojo nesrečno usodo. A tudi tisti, ki dosežejo sveti gral sodobnega življenja, po navadi nimajo mirnega spanca. Živijo v stalni skrbi, da bodo denar, status, in moč izgubili.
Spremembe vrlin v družbi si lahko želimo, a vse bolj se zdi, da nam trenutni okvirji razmišljanja ne kažejo jasne alternative. Zakaj bi želel nekdo živeti skromno in radodarno, ko pa se zdi, da v praksi družba individualizma skromnost in radodarnost izkorišča, da ne rečemo kaznuje? Na to vprašanje nam odgovor lahko da Budizem.
Mnogi ob besedi Budizem pomislijo na kipce sedečega Bude s prekrižanimi nogami in na meditacijo. Psihološka in filozofska srž Budizma pa je na zahodu manj poznana. Čuječnost, oblika meditacije, ki izvira iz Budizma, se je sicer v zadnjih desetletjih bliskovito razširila po zahodnem svetu, a ta oblika čuječnosti je prilagojena našemu načinu življenja in zaradi tega odstopa njene od prvotne oblike, s tempa tudi od njenega prvotnega namena. Da bomo lahko razumeli, kako nam lahko budistična miselnost pomaga pri osmišljanju življenja, je smiselno najprej strnjeno orisati temelje Budizma.
Osnova Budizma so tako imenovane štiri plemenite resnice. Te so:
1. Življenje je trpljenje.
2. Vzrok za trpljenje so pohlep, jeza in zabloda.
3. V kolikor bomo izkoreninili pohlep, jezo in zablodo, bomo prenehali trpeti.
4. Plemenita osmeročlena pot je način, kako bomo izkoreninili pohlep, jezo in zablodo.
Pojasnimo te štiri resnice podrobneje.
Beseda za trpljenje v jeziku pali, ki je soroden bolj znanemu sanskrtu in je bil jezik Bude, je dukkha. Dukkha sicer ni dobeseden prevod besede trpljenje, bolj točno bi bilo, če bi jo prevedli kot stalno nezdovoljstvo. S trditvijo, da je življenje dukkha, budizem izraža resnico, da ne bomo v življenju nikoli z ničemer dokončno zadovoljni.
Če pojasnimo na banalnem primeru nakupa novega avtomobila. Na začetku smo nad njim navdušeni: ko vstopimo vanj, zavohamo vonj po novem, na cesti odkrivamo njegove zmogljivosti, udobje sedežev, uživamo v njegovem brezhibnem delovanju. A čez čas avtomobil zgubi draž novosti, vonj po novem nadomesti vonj po poznanem, udobja sedežev se navadimo, zmogljivosti nas pričnejo dolgočasiti, posamezni deli avtomobila se pričnejo kvariti. V naš um se prikrade nezadovoljstvo, hlepeti začnemo po novem avtomobilu. Če si ga lahko privoščimo, je lahko trpljenje začasno »premagamo« z nakupom novega avtomobila. Če pa si ga ne moremo privoščiti, pa smo obsojeni na negodovanje.
A vsega si v življenju seveda ne moremo kupiti. Vsem prizadevanjem sodobne znanosti navkljub si ne moremo kupiti mladosti, kaj šele večnega življenja. Vsi se bomo (če bomo imeli srečo), postarali, opešali, in na koncu umrli. Vse, kar imamo, bomo na koncu izgubili. V kolikor smo navezani na svojo mladost, videz, stvari v naši lasti, tudi odnose z drugimi, bomo trpeli. Oziroma, občutili bomo dukkho.
Kaj ze vzrok za to stalno nezadovoljstvo? Vsa dukkha po budistični miselnosti izvira iz pohlepa. Lahko si na primer želimo nov avto, pa si ga ne moremo privoščiti, in ker si naše želje ne moremo izpolniti, občutimo jezo. Ta občutek jeze, ali, pravilneje rečeno, občutek averzije, ki ga neobhodno spremlja duševno nelagoden občutek, je tisto, kar nam povzroča trpljenje. Nekdo bi lahko morda oporekal z argumentom, da je rešitev v tem, da moramo naše življenje živeti tako, da si bomo pač lahko privoščili nov avtomobil vsakič, ko si ga bomo poželeli. A takšen način življenja je v praksi nemogoč, saj si nikoli ne bomo mogli potešiti vseh želja, ki se porodijo v našem umu. Zaradi tega se bo naš um oklepal tistih, ki so se nam že izpolnile in ki nam prinašajo ugodje – a po principu dukkhe nam bo tudi to povzročil trpljenje, saj bo tudi zadovoljstvo zaradi naših izpolnjenih želja na koncu zbledelo. Avtomobil se bo pričel kvariti, naš partner se bo postaral in izgubil fizično privlačnost, otroci se bodo odselili in zaživeli svoje življenje, in tudi našega življenja bo enkrat konec.
Vzrok za celoten proces, za prepričanje, da bomo z izpolnitvijo lastnih želja postali srečni, izvira iz zablode. In, kot pravi tretja plemenita resnica, v kolikor uspemo uvideti to našo zablodo, se uspemo rešiti dukkhe. Z uvidom v škodljivost pohlepa ga lahko vsaj omejimo, s čimer omejimo našo averzijo zaradi neizpolnjenih želja, s tem pa bistveno zmanjšamo občutek mentalnega nezadovoljstva.
A kako doseči takšen uvid? Četrta resnica predpiše recept: plemenito osmeročleno pot. Ta je sestavljena iz treh sklopov: modrosti, vrline in meditacije.
Modrost predstavlja dva člena poti: pravilno razumevanje in pravilen namen. Pravilno razumevanje pomeni, da sprejmemo resničnost štirih plemenitih resnic, pravilen namen pa našo odločitev, da si bomo prizadevali preseči trpljenje oziroma dukkho. Kako točno to storiti, predpisujeta preostala dva sklopa: življenje v vrlini in meditacija. Za namen tega eseja je še posebej pomemben sklop življenja v vrlini.
Sklop vrline obsega tri člene: pravilen govor, pravilna načela in pravilen način življenja. Pravilen govor pomeni, da se poskušamo izogibati jezljivemu govoru, preklinjanju, laganju, opravljanju, govoru, ki razdvaja, pa tudi small talku oziroma nesmiselnemu čvekanju. Pravilna načela so izogibanje ubijanju živih bitij, izogibanje kraji in izogibanje škodljivim seksualnim praksam, torej takšnim, ki bi povzročala trpljenje drugim. Pravilen način življenja pa je opravljanje takšnega poklica, ki upošteva pravilen govor in pravilna načela ter obenem ne temelji na pohlepu, temveč na darežljivosti in na naklonjenosti, tako do sebe kot do drugih.
Ta načela na papirju zvenijo dobro, vprašanje, ki se nam lahko upravičeno zastavi, pa je, zakaj bi se jih držali, če pa nam naša družba v resnici sporoča, da bomo srečni le, če bomo pridobili moč, status, premoženje, torej, če bomo dosegli nek oseben, individualen, da ne rečemo celo sebičen uspeh?
Budistična psihologija odgovarja, da nam bo le delovanje na temelju darežljivosti in naklonjenosti umirilo um in s tem bistveno zmanjšalo našo dukkho oziroma trpljenje. Nasprotno pa nam bo naša sebičnost naš um razdražila in s tem še poglobila naše tegobe. Če želimo razumeti, iz kod izhaja ta trditev, pa se moramo nekoliko bolj poglobiti v budistično psihologijo.
Najprej moramo razumeti budistično pojmovanje zavesti. Zavest budisti razumejo kot prazno platno ali pa kot kozarec čiste vode. Zavesti kot take nismo sposobno občutiti oziroma zaznati, zaznamo pa lahko barve na platnu ali snovi v vodi. Te barve oziroma snovi so gradniki zavesti, ki se imenujejo mentalni faktorji. Na primer, ko smo srečni, lahko v naši zavesi občutimo mentalne faktorje, kot so mirnost, energijo, naklonjenost do drugih, veselje, zaupanje, sočutje. Ko smo jezni, občutimo nemir, zavist, zaskrbljenost, željo po nemoralnem delovanju. Budistična miselnost poudarja, da se bo naše etično pozitivno delovanje, torej takšno, ki temelji na darežljivosti in naklonjenosti, odrazilo v etično pozitivnih zavestih, in obratno, etično negativno delovanje, ki temelji na pohlepu ali averziji, se bo odražalo v etično negativnih zavestih. Gradniki etično pozitivnih zavesti so tisti, ki naš um umirjajo, gradniki etično negativnih zavesti pa naš um razdražijo in nam s tem povzročajo trpljenje. Na primer, po budizmu vse etično pozitivne zavesti spremljajo občutki zaupanja, moralnega delovanja, umirjenosti, lahkotnosti, nežnosti in sposobnosti prilagajanja našega uma na dane situacije oziroma zunanje pogoje. Nasprotno pa vse etično negativne zavesti spremljajo občutek nemira in moralne neobrzdanosti, lahko pa se pojavijo tudi občutki pohlepa, arogance, jeze, zavisti, neradodarnosti, zaskrbljenosti, lenobe, otopelosti in zmedenosti.
Torej: zakaj je smiselno v življenju delovati darežljivo, naklonjeno, nesebično? Budizem pravi, da preprosto zato, ker se bomo na ta način bolje počutili.
Seveda je to lažje reči kot storiti. Da bi lahko dosegli delovanje na tak način, plemenita osmeročlena pot predpisuje njen tretji sklop: meditacijo oziroma čuječnost. To bom predstavil v naslednjem eseju o budizmu.
Dragi bralec, draga bralka,
Portal viskanjusmisla.si ni prisoten na družbenih omrežjih. Če želita biti obveščena o novih objavah, se lahko prijavita na e-novice.
Mi želita pomagati pri mojem delu? To lahko storita na dva načina:
- Če vama je bil prispevek všeč, ga lahko posredujeta prijatelju. S tem bosta pomagala razširiti glas o portalu.
- Lahko mi pomagata tudi z donacijo, saj se portal financira izključno z donacijami bralcev.
Najlepša hvala za vajino pozornost,
Anže